Bača, zlata reka

Vsaka reka je najprej studenček. In potem potok. In šele potem reka. In nazadnje – če ima srečo, da se na svoji poti do morja ne sreča z večjo od sebe – velika reka.

Všeč so mi majhne reke. Rečice, ki jih lahko prebredeš bos z zavihanimi hlačnicami. Ali pa v gumijastih škornjih, da ostanejo noge suhe. Reke s tolmuni, dovolj globokimi, da lahko v njih zaplavaš. In dovolj plitvimi, da ne utoneš.

Taka je bila reka, ob kateri sem preživel svoje otroštvo. Spuščal po njej barčice in sporočila v steklenicah. Postavljal  lesene mlinčke. Gradil neprepustne jezove iz kamenja, vej in lapuhovih listov. Lovil rake v prazne konzervne piksne. In ribe. Z roko pod skalo. Na skrivaj. Da te s ceste ni videl stari ribič Miklavž, strah in trepet vseh raubšicev od Prangarja do Zarakovca. Bregovi reke so bili na gosto zaraščeni z vrbami in akacijami. In z lapuhom, ki je zrasel tako visoko in je imel liste tako velike, da si se v njem izgubil kot v gozdu in je bilo v njem temno in vlažno tudi v najhujši poletni pripeki. Reka s pisanimi prodi in toplimi plitvinami. S spolzko okroglimi rjavimi skalami na dnu. Z mehko sluzastimi  temno zelenimi algami, ki so se ti ovijale okoli gležnjev kot brada povodnega moža. Bača, zlata reka mojega otroštva.

 Pred leti, ko mi je šlo slabo in  sem lepega dne ostal brez prebite pare v žepu, sem se zatekel v domači kraj. Spet sem zabredel v svojo reko in  jo prebrodil od začetka v Podbrdu do  izliva v Idrijco pri Modreju. Ko sem bil otrok  sem lovil v njej ribe in rake, zdaj pa sem pobiral iz  struge in obrežnih naplavin stare pokrovke, obtolčene aluminijaste lonce in krožnike, odpadke bakrene žice in cinkove pločevine, razbita ohišja avtomobilskih motorjev, medeninaste kotle,  celo topovsko čavro iz prve ali druge vojne sem izkopal iz proda. V nekaj sončnih poletnih dneh sem Bačo temeljito očistil  vsega, kar je v dolgih letih in desetletjih vrednega  odplavila z vaških smetišč in tovarniških odlagališč. Vso to kovinsko šaro sem potem s staro katro zvozil na tolminski Dinos in zaslužil lep kupček denarja.

 Zdaj mi gre, hvalabogu, dobro. V trgovini in restavraciji kupim in naročim  kar rabim in kar mi paše in ne gledam na ceno, pijem dobro vino, částim prijatelje, ne skoparim z  napitninami, pa tudi klošarjem in uličnim muzikantom zmeraj kaj dam. Dobro mi gre. Nič več ne stikam po rečnih naplavinah s kombinirkami in z žago za kovine v zadnjem žepu starih kavbojk. A nekje globoko v meni še zmeraj teče zlata reka mojega otroštva, po kateri  še zdaj spuščam steklenice s sporočili in papirnate ladjice  neizpolnjenih želja.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !