Saharski dež

  (Njej, ki je odšla)

Preden sem srečal N., sem imel o slepih ljudeh nekakšno splošno, stereotipno predstavo, da so to po eni strani plašni, negotovi, previdno oprezujoči in prisluškujoči osebki, po drugi strani pa ves čas prežijo, da se te bodo z vsemi štirimi oprijeli in ne več spustili. To predstavo sem si zgradil ob pogledu na slepce na ulicah, na odrasle moške, ki se jih v življenju ni usmilila nobena usmiljena ženska duša in so se nebogljeno, s podrsavajočimi koraki oklepali svojih ostarelih mater; pa na debela, mozoljasta, bebavo smehljajoča se dekleta, ki so izžarevala toliko erotike kot vreče zelja ali krompirja.

N. je bila že na prvi pogled iz drugega filma. Lepo, vitko, vzravnano, naravno elegantno dekle, ki se zna obleči, ki da nekaj nase, ki se giblje in hodi enako samozavestno in sproščeno v spremstvu drugih ljudi ali pa če je sama s psom vodnikom. Ne le da je slepota ni prav nič kazila, ampak so jo temna očala le še polepšala. To da ne vidi, je bilo njej sami seveda v breme, v očeh drugih pa jo je delalo skrivnostno, privlačno, skoraj fatalno.

»Odmisli črko S v besedi slepa in si zamisli, da nisem slepa, ampak lepa – preprosto lepa.«

To mi je rekla na najinem prvem, naključnem srečanju v ljubljanskem Šumiju. Slučajno sem zavil tja na kavo, bila je v družbi mojega znanca, pozabil sem na kavo in tako kot onadva naročil kozarec belega vina, potem jo je znanec odpeljal ven na telefon, sam pa sem medtem v lokalu popazil na njenega psa, črnega labradorca Kolta. Nič se mi ni bilo treba truditi z zamišljanjem, odmišljanjem in izmišljanjem. To (da je lepa!), mi je bilo jasno že v prvem trenutku in na prvi pogled, in to je bila tudi prva stvar, ki sem ji jo povedal, ko je prišla nazaj. Kaj veliko več pa že ne, saj se je moji lepotici mudilo na zadnji večerni vlak za Gorenjsko.

Šele čez nekaj mesecev, poleti, sem jo – spet po naključju (če sploh so naključja!) – srečal na Bledu. Bil je nekakšen praznik ali sejem ali kaj že, pa še nedelja in lepo, toplo, sončno vreme, kopal sem se v jezeru, potem pa sem kar tako, brez cilja in namena postopal med stojnicami v Zdraviliškem parku, zagledal sem jo pri eni od stojnic, ob pogledu nanjo mi je zastal dih, bila je v beli bluzi in v dolgem, širokem krilu izprano modre barve, pšenično plave lase je imela ob straneh spete s špangami, nisem se mogel zadržati, že od daleč sem jo poklical po imenu, takoj me je slišala, kot da ne bi bilo hreščanja glasbe iz zvočnikov in kakofonije človeških glasov med nama, se je takoj obrnila v mojo smer in veselo vzkliknila:

»Edo!«

»Kaj, spoznala si me, samo po glasu in po tolikem času – saj ne morem verjeti !« sem osupnil, ko sem prišel bliže.

»Takoj sem te spoznala in vse sem si zapomnila, kar si mi povedal takrat v Šumiju. A hočeš da ti povem? – Govoril si o rdečem dežju, ki pada, kadar vetrovi priženejo oblake iznad Afrike!«

»Aha, povedal sem, kar sem malo predtem prebral v časopisu. Ko so v Sahari viharji, ponesejo visoko v nebo droben rdeč puščavski pesek, ki potem na oblakih pripotuje čez Sredozemsko morje! … «

»… In potem se kje v južni Španiji ali Italiji malomarne gospodinje, ki se niso spomnile, da bi še pred dežjem pobrale svoje posušeno perilo, čudijo in jezijo, da perilo ni več belo, ampak rdečkasto— » je nadaljevala N. »Vse sem si zapomnila, še najbolj pa tvoj glas. Zelo lepo znaš pripovedovati, vse kar si povedal, sem si naslikala v zelo živih barvah«

»Ja no, napravil sem izjemo, imel sem poseben navdih, drugače pa sem čemeren in molčeč človek« sem bil kar malo v zadregi ob njenem prostodušnem laskanju.

Navdih me tudi na Bledu ni zapustil. Ves tisti dan in potem tudi vso noč sem jadral na njegovih krilih. Potem, ko me je N. predstavila svojemu bratu in njegovi punci, s katerima je delila stojnico (brat je prodajal reliefe iz tolčenega bakra, njegova punca pletene košarice in šopke suhega travniškega cvetja, N. pa svoje – zelo lepe! – makrameje), sem jo odpeljal s seboj na sprehod okoli jezera, ki sva ga zaključila pozno popoldne na terasi kavarne pri hotelu Toplice. Naročil sem dva kapučina in tri kremšnite – zanjo, zame in za Kolta.

»Za to pa že nisem plačana, da bi stregla psom!« se je razburila natakarica, ko sem vpričo nje krožniček s kremšnito postavil na tla pred Kolta.

»Gospa, tudi pes je človek!« sem izstrelil kot iz topa. Tako glasno, jasno, resno in prepričano, kot ena in ena je dve!

N. je bruhnila v smeh, natakarica pa se je ob mojih besedah in N.-jinem smehu le še bolj razburila, to razburjenje je prenesla še na ostalo osebje, pa tudi na goste pri sosednjih mizah, vzdušje je postalo tako naelektreno, da nama ni kazalo drugega, kot da se čimprej pobereva proč. Pravzaprav mi je bilo žal zaradi natakarice, nisem je hotel užaliti, hotel sem le zabavati N., hotel sem slišati njen smeh, kadar se je smejala, so se ji v licih naredile jamice, lepo mi jih je bilo gledati, zaljubil sem se v te njene jamice. N. je imela takrat 24 let, zdaj jih ima še enkrat toliko, iz lepega dekleta je že zdavnaj dozorela v lepo žensko, ko pa se zasmeje, se ji še zmeraj naredijo jamice v licih… (A zdaj se smeje drugim, jaz je že dolgo ne znam več spraviti v smeh…)

»Veter te je skuštral, a te lahko počešem« sem jo vprašal, ko sva pristala na terasi naslednjega lokala. Kajti zaljubil sem se tudi v njene lase.

»Kar daj me,« je odvrnila in segla v torbico po glavnik. Primaknil sem svoj stol k njenemu, ji odpel špange, da so se ji lasje razsuli po čelu in ramenih in jo začel česati. Počasi in previdno sem ji razvozlaval vozle, dokler ji ni glavnik gladko in brez zatikanja drsel skozi zlato predivo. Zleknila se je po stolu, si snela očala, nagnila glavo, in se mi povsem prepustila. Medtem ko sem jo česal, je čohala psa, ki ji je ležal ob nogah. »Glej, glej«, se je čudila, »Kolt pa danes sploh ni nič ljubosumen. Tega kar ti zdaj počneš z menoj ne bi dovolil vsakomur. Zmeraj se vriva vmes, kadar mi kdo pride blizu, še moje sestre in bratov ne prenaša tako dobro kot tebe…«

Potem, ko je N. zaupala psa v varstvo bratu in njegovi punci, sva šla v disko. Ni imela priložnosti, da bi ugotovila kako slab plesalec sem, saj sva bolj malo plesala, še premikala sva se komaj, preveč sva bila zaposlena z objemanjem in poljubljanjem. Za dolgo sva pozabila na prostor in čas in ko sva nazadnje le začela spet zaznavati okolico, je bil disko že napol prazen, odpeljal pa nama je tudi še zadnji avtobus z Bleda. N.-jina družba, s Koltom vred, se je že prej odpeljala z bratovo stoenko, kot zakleto tudi taksija ni bilo nobenega, tako da sva se proti Lescam, kjer naj bi ujela nočni vlak za Ljubljano, odpravila kar peš. Da nama ne bi bilo treba vseskozi paziti na avtomobile na asfaltni cesti, sva naredila ovinek do Šobca, od tam pa skozi gozd po stezi, ki jo je N. poznala še iz otroških in mladostniških let, ko se je v poletnih počitniških dneh hodila kopat v Šobčev bajer. Ko sva prišla na z mesečino obsijano gozdno jaso, me je N. peljala na kraj, kjer se je med brezami in šašom vil studenček. Žuborenje vode jo je nezmotljivo pripeljalo na pravo mesto.

»Ko smo bili otroci, smo tukaj postavljali mlinčke,” je rekla. »Sosedov Franci, ki je bil nekaj let starejši, pa nas je strašil s tem, da je lovil žabe in jim z žepnim nožičkom paral trebuhe in iztikal oči. Ni se ustavil pri žabah, pred leti je v gostilni nekoga do smrti zabodel, zdaj je v zaporu. in bo najbrž še dolgo tam.«

Le na pol sem poslušal, kajti žuborel je potoček, srebrila se je mesečina, peli so črički, in nekako sem slutil, da mi N. govori te grozne stvari o sosedovem Franciju samo zato, da bi nekako uravnotežila že malo preveč idiličen in kičast eksterier, v katerem sva pristala. S poljubom sem jo utišal in je nisem več spustil, z eno roko sem jo stiskal k sebi, z drugo roko pa sem se skušal rešiti jakne, nekaj časa je še lovila sapo in spet hotela nekaj reči, potem pa se mi je počasi popolnoma prepustila, nič več ni govorila, samo še glasno je dihala in tiho ječala.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !