Korab

»… kak ja ljublju čuda drevnih slov… golos tišine…  milij volšebnij korablje modrine… »***

 (*** … ali  tako nekako, približno tako… komaj približno… Staramo se in spomin nas zapušča, je že tako. Edino ta verz mi je ostal  v glavi od pesmi, ki sem jo pred davnimi leti prebral v literarni prilogi nekega časopisa, medtem ko sem v Beogradu,  (lahko pa da tudi v Nišu, Skopju  ali kje drugje) čakal na naslednji vlak. Pesem je vzbudila mojo pozornost, ker je bila napisana v starocerkvenoslovanščini, mrtvem jeziku, ki se ga nisem nikoli učil in ga nič ne razumem – pa sem jo vseeno prebral in razumel od prve do zadnje besede.)

   — — —

Potem ko sem se na trajektu med Reko in Dubrovnikom spominjal časov, ko sem se poskušal v morjeplovbi; ko sem na planini Volujak prebil noč v travi pod skalo (za vzglavje sem imel nahrbtnik, za odejo pa zvezdnato nebo); ko sem naslednji dan čofotal v Trnovačkem jezeru pod Maglićem (in potem zadremuckal na bregu, da bi skoraj dobil  sončarico), potem ko sem se izgubil v Peručici  (zadnjem evropskem pragozdu, kot smo se učili v šoli),  in se po dolgih urah  plazenja čez strohnela debla stoletnih dreves zaplezal v prepadu, ki ni bil vrisan v karti, potem ko sem  z že malo zmehčanimi koleni  le nekako izplezal  in se prikotalil v kanjon Sutjeske in od tam peš po makadamski cesti v Tjentište – po vsem tem sem bil ravno prav kuhan in pečen, presoljen in nasmoljen za vzpon na Korab.

 In potem ko sem se še in še cijazil z vlaki in avtobusi, preden sem iz Bosne pricijazil v Makedonijo; potem ko sem si v  Tetovu napasel oči na mestnih lepoticah, ki so se v parih po dve in dve sprehajale po večernem  korzu,  in prenočil v hotelu, ki je v dveh nadstropjih premogel eno samo kopalnico (in še ta je bila zaklenjena); potem ko sem se zjutraj odpeljal na Popovo šapko in se še isti dan povzpel na tri najvišje šarplaninske vrhove, Titov vrh, Turčin in Bakrdan – po vsem tem sem nazadnje v daljavi le ugledal tudi vrhove Koraba, samotne, drzne in mogočne, v sinje sive meglice zapredene.

 In potem sem hodil in hodil in hodil, po brezkončnih pašnikih, mimo jezer, lesenih ograd  in pastirskih kolib, kjer so se vame zaganjali ovčarski psi in tudi ves naslednji dan sem hodil in hodil in hodil – a Korab se mi ni skoraj nič  približal, ostajal je daleč, lep in neresničen kot fatamorgana v puščavi.

 In potem,  tretji dan,  so me dohiteli pastirji, ki so bili namenjeni v podkorabske gozdove po drva, posadili so naju  na konje, na vsak svojega konja,  mene in  moj nahrbtnik  -  nevajen jahanja sem si pošteno odrgnil stegna na tovornem sedlu –  in naju odložili, mene in nahrbtnik,  prav pod vznožjem gore. A komaj sem se poslovil od pastirjev  in si na spočit hrbet spet oprtal nahrbtnik,  so me ustavili  s puškami oboroženi graničarji in ker se nisem mogel izkazati z dovoljenjem za gibanje v obmejnem pasu, so mi svetovali naj si ga priskrbim na občini v Gostivaru in se potem vrnem nazaj,  Korab da bo prav gotovo počakal name še kakšen dan ali dva.

 Po dovoljenje v Gostivar nisem šel, preneumno se mi je zdelo, da bi šel tako daleč,  ko pa sem bil že tako blizu. In Korab me še zdaj čaka –  že dolgih trideset let. Oddaljen, v sinje sive meglice zapreden, lep in neresničen kot fatamorgana v puščavi.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !