Arhiv za Maj, 2010

Najboljša družba

Ponedeljek, Maj 24th, 2010

Človek sem, družabno bitje sem, družim se.

Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si , sem nekje slišal (ali bral). Povejte mi, kdo sem pa potem jaz, ki se družim z vsemi?  Z moškimi, ženskami, starci, otroki, bogataši, berači,  športniki, filozofi, arestanti,  akademiki,  pijanci, drogeraši, umetniki, tatovi, policaji, invalidi, biznismeni, zdravniki, bolniki, župniki, partizani, inštalaterji, poštarji, mornarji, kmetovalci, cestarji, lovci, ekologi, vegetarijanci, mesarji, šoferji, kondukterji, politiki, branjevci, dilerji, rudarji, študenti, sodniki, delavci, uradniki, rubežniki, šiviljami,  knjigovodkinjami, igralkami, prostitutkami, stevardesami,  WC  inkasantkami, gospodinjami,  piloti, kuharji, smetarji, direktorji,  morilci,  ateisti, jehovci, muslimani, budisti, spiritisti, dimnikarji,  drvarji, vojaki, pacifisti, pridigarji, geniji, norci, računalničarji, funkcionarji, cvetličarji, požigalci, gasilci, kramarji, knjigarnarji,čebelarji,  knjižničarji, novinarji, alpinisti,  založniki, čistilkami,  šahisti, kvartopirci, kiparji, kamnoseki, slaščičarji, profesorji, krovci,  fizioterapevti,  gobarji, grobarji, ključavničarji, inženirji, starinarji, potapljači, natakarji…

 Največ časa pa preživim v družbi s samim  seboj. V tej družbi  mi ni nikoli dolgčas, saj si ves čas pripovedujem samo to, kar hočem slišati – in umolknem še tisti hip ko se imam zadosti. To je zares najboljša družba.

  • Share/Bookmark

Trava, rože

Sobota, Maj 22nd, 2010

Kadar pridem v   Ljubljano, se  včasih oglasim pri  sinu, ki skupaj s prijatelji študenti  stanuje v stari hiši z velikim vrtom v Trnovem. Tam sem celo zasedel eno garažo, ki ji rečem delavnica, čeprav v njej nič ne delam, ampak le kaj prekladam, še najraje pa posedam zunaj na vrtu, preberem časopis in se nastavljam soncu. Sploh pa  zdaj spomladi, ko je pognala nova trava in so se razcvetela sadna drevesa.

 Najemna pogodba  najemnika obvezuje, da razen za hišo skrbi tudi za vrt in živo mejo. Fantom sem zato  pripeljal staro motorno kosilnico, ki pa so jo že po nekaj košnjah zapacali, ker so  vlili vanjo napačno mešanico  bencina in motornega olja. Potem sem jim nabavil novo koso z vsem potrebnim priborom  (brusom,  rogom za vodo, klepačem), pa so jo, nevajeni ročne košnje (mestna deca pač!), hitro polomili ob krtinah in drevesnih koreninah.

 Zdaj šele sta  trava in   plevel prišla  na svoj račun, kar tekmovala  sta,  kdo  bo koga  in katerega bo več!  Mene ta klorofilna eksplozija na vrtu sploh ni motila, še všeč mi je bilo, godrnjal je pa  lastnik hiše, češ tako  se  pa nismo zmenili, to je džungla in ne vrt!

 Zaveznika sem dobil tam, kjer  bi  ga še najmanj pričakoval. Zadnjič  enkrat ko  sem ravno nekaj  nosil iz avta v  garažo, se je na pločniku pred hišo ustavila šarmantna stara gospa z  elegantnim  klobučkom na  glavi in navdušeno  vzkliknila: »Ah kako čudovit vrt imate, srečni ste lahko  da tukaj živite!«

 Vesel pohvale sem jo  povabil  naprej  in sva malo poklepetala.  Povedala mi  je, da živi v bližnjem  domu starostnikov  in  da  se vsako  dopoldne pred  kosilom malo  sprehodi  po Trnovem,  da se  naužije sonca in  nabere šopek rožic. Potožila je, da mora včasih  kar dosti prehoditi, da pride  do rož, saj  mora narediti  dva šopka – enega zase, drugega pa za na  oltarček domske kapelice. Pa  ne da  ji Trnovčani  ne bi  privoščili cvetja iz svojih vrtov. Vrtnic,  tulipanov, nageljnov, hortenzij in  azalej bi lahko  dobila, kolikor bi hotela.  A njej je  bolj  pri srcu travniško  cvetje: spominčice, ivanjščice, regratove rože…  Do tega  pa težko pride,  ker  travo povsod pokosijo,  še  preden sploh zrase.     

 Potem ko sem  ji med visoko travo na  vrtu  natrgal  za  polno  naročje rož in  sva še malo pošimfala čez  pridne Slovenčke in njih gladko ostrižene angleške tratice,  je  bil v domu  že čas za  kosilo in stara gospa se je  poslovila. Kar ni  se mi  nehala zahvaljevati  med  vrati, pa  še  en  očenaš  da bo  zvečer zmolila zame,  je  rekla.

 Ko mi bo lastnik hiše naslednjič spet kaj rekel o vrtu  in travi, bom imel  spet  nov izgovor,  zakaj je še nisem pokosil. V travi so tudi rože in  naj mi pove, kako naj  naredim, da bo trava pokošena in da bodo rože ostale. Stari gospe  sem  namreč  obljubil,  da  lahko kadarkoli spet pride ponje in dano besedo moram držati.

  • Share/Bookmark

Neumen, pameten, neumen

Četrtek, Maj 20th, 2010

Vsi smo kdaj pametni in kdaj neumni. Vsakdo je za kaj pameten in za kaj neumen. Vsi smo malo pametni in malo neumni. In če najbolj pameten reče najbolj neumnemu: jaz sem pameten, ti pa neumen, je s tem povedal samo to, da mu do pameti še kar nekaj manjka.

 Ko berem knjigo in vidim da me je pisatelj nehal zabavati in mi začel soliti pamet, jo hitro odložim. Tudi ko  berem in popravljam za sabo, kar sem sam napisal, naredim to velikokrat tako da kaj »pokvarim«: prečrtam kakšen preveč lep stavek ali  preveč pametno misel. To kdaj naredim  tudi kadar sem v družbi. Če imam občutek, da sem povedal kaj zelo pametnega, se popravim tako,  da bleknem zraven še kakšno čisto neumnost. Pravzaprav sem raje neumen kot pameten, prav neumno se počutim, če sem pameten.

  • Share/Bookmark

Češnje

Četrtek, Maj 20th, 2010

V časopisu sem prebral, da letos ne bo češenj, pa tudi drugega sadja ne, ker je čez zimo pomrlo pol čebel, ki s prenašanjem cvetnega prahu skrbijo za sadno letino. Tale zgodbica je od lani, ko so češnje še bile:

                                       ČEŠNJE

Ko me je žena dala na čevelj, sem še celo leto smrkal in cmizdil, potem pa sem se počasi in po malem začel ozirati za drugimi ženskami.

Res zelo počasi in res zelo po malem. Pravzaprav bi rabil žensko samo v postelji. Kje drugje v hiši bi se jo hitro naveličal. Zjutraj bi ji še dal pol ure časa da skuha kavo, potem pa da zgine in se mi ne prikaže prej kot ob desetih zvečer.

Pa tudi v tej smeri se nič ne trudim, vse prepuščam naključju.Na primer zadnjič. V delavnico mi je uletela neka Marjanca, ki je uletavala že v prejšnjih časih, pa se nisem kaj dosti zmenil zanjo, ker se mi je zmeraj mudilo domov k ženi.

V delavnici sem pustil vse napol narejeno in jo peljal v bife na pijačo. Kar malo je otrpnila –  kar ni mogla verjeti, da sem kar naenkrat tako prijazen in da imam kar naenkrat toliko časa. Šele po drugem pivu se je toliko sprostila, da mi je povedala, kako se je popoldne sprehajala po Golovcu z enim zelo resnim starim gospodom, ki ji je na najbolj samotnem delu poti zelo resno ponudil 30€, če dvigne krilo in mu pokaže muco. In da se zdaj že ves dan sekira, ker mu ni ustregla. »Saj sem sama kriva, da se je tako spozabil. Neprevidno sem mu pojamrala, da sem brez službe in v stiski z denarjem, samo pomagati mi je hotel, kaj bi me pa stalo, če bi mu pokazala. Stari gospod bi bil zadovoljen, ker bi videl nekaj, kar najbrž že zelo dolgo ni videl, jaz pa tudi, ker bi zdajle imela 30€, kje pa danes še zaslužiš toliko denarja v pol minute?«

 Marjanca je potem govorila še o drugih stvareh, jaz pa sem jo le napol poslušal, saj sem ves čas mislil le na eno stvar.

Na koncu sem pa le rekel: »Marjanca, a greva na češnje?«

»Na češnje? Kam pa?«

»Tam zadaj za mojo delavnico je ena stara zapuščena hiša z zaraščenim vrtom in tam je ena češnja, na kateri je zdaj vse črno češenj, ki pa jih razen mene noben ne obira. Pa še jaz sem pobral samo tiste iz najspodnejših vej. A ni škoda da bi vse pojedli ptiči in črvi?«

»Kako bova pa to izvedla? A maš lojtro? A boš splezal gor?«

»Ne, jaz sem mislil da bi ti splezala gor in mi metala češnje dol.«

»A si zmešan? S to težo 80 kil! Pa v tej kikli!«

Pogledal sem pod mizo. Kot da ne bi vedel. Kot da ne bi vsega že prej videl. Kot da šele zdaj vidim, da ima kiklo samo do pol stegen.

»Super je!« sem rekel. »Kratka je in ne preozka. Super za na drevo. Ni boljše.«

 Splazila sva se skozi napol podrte planke na vrt in dvorišče za delavnico. Marjanca je spotoma odvrgla jopico, zbrcala salonarčke z nog, vmes nekajkrat  zavpila, ker so jo opekle koprive v nepokošeni travi, obesila torbico na leskov grm in se bosa in z rokami, uprtimi v boke razkoračila pred češnjo kot kakšna kmečka punčara. »Pa si res že vse taspodnje veje obral. Lojtro mi prinesi, če hočeš da grem gor.«

»Kakšno lojtro? Ni lojtre. Držal ti bom štuporamo.«

S hrbtom sem se prislonil k drevesu, prepletel sem prste na rokah, pa še malo sem se sklonil, da se me je Marjanca lahko oprijela okoli vratu in splezala name. No, splezala je samo napol, naprej ni šlo. Veje, vsaj tiste močne, ki bi zdržale njeno težo,  so bile še zmeraj previsoko, morala bi se okleniti debla in mi stopiti na ramo, če bi jih hotela doseči. Pa ni šlo. Ne zaradi njenih kil in let in tudi zaradi mojih ne. Ni šlo, ker sploh ni bilo treba, da bi šlo. Bilo je kot je bilo, bila sva kot sva bila, dobro je bilo tako kot je bilo, ni bilo nobene potrebe da bi bilo kako drugače. Ko mi je takole  stala na rokah in se z golima nogama pritiskala obme in sem skozi njeno lahno poletno krilce vdihaval bogate vonjave njenega naročja, so mi leta kar odtekla, takoj sem jih imel pol manj, celo uro bi jo lahko takole držal in stiskal k sebi.

 No, potem pa je Marjanci zazvonil telefon v torbici nekje na drugem koncu vrta, vsa vroča in potna je počasi zdrsnila skozi obroč mojih rok in se nalahno spustila na tla, se mi mimogrede še z licem  nežno podrgnila ob brado,  poravnala spodrecano krilo, si spet nataknila salonarčke,  in čeprav je telefon že dolgo in vztrajno zvonil, se ji ni čisto nič mudilo, prav počasi se je zibala v bokih, previdno stopajoč po travi, da je ne bi že spet opekle koprive. Tudi potem ko je aparat že izvlekla iz torbice,  je minilo še kar nekaj časa, da je pritisnila na gumb. »Ja, a že toliko da je ura, ja pa saj to ni mogoče , ja pa sem se najbrž res en malček zamudila,  ja koj bom , ja sem že na tvojih vratih, že zvonim, odpri mi…«

 Potem pa še meni  (napol v zadregi napol v smehu in že z druge strani ograje):  »Kaj sva pa sploh počela ves čas,  a veš da niti ene češnje nisem dala v usta, pridem drugič, če jih bo še kaj. Pa res najdi kakšno lojtro, a se ti ne zdi, da sva že malo prestara za štuporamo in plezanje po drevju?! No, ali pa še nisva, ti že ne, ti si še zelo pri močeh, najbrž pa sem jaz malo pretežka, hitro bo treba kaj ukreniti, češnje so že proti koncu, res bi bilo škoda, če bi jih pojedli črvi.«

  • Share/Bookmark

Sredi noči

Sreda, Maj 19th, 2010

Sredi noči se zbudiš in začutiš smrt v ustih. Smrt ima  lesen okus, okus po žaganju – če še ne veste, če je niste še nikoli okusili. Privadi se temu okusu, tako različnemu od okusa vina, ženskih ust, potice ki ti jo speče mama za rojstni dan.

Smrt ima okus po žaganju. Dobro da to veš. Dobro da si izkusil tudi to. Nisi je srečal, niti videl je nisi – a ti je vendar naježila kožo in posušila slino v ustih.

Najprej so bile sanje: v kot so te nagnali, kot psa so te zbrcali – potem si se pa zbudil. A strah te je bilo še zmeraj in v glavi ti je šumelo.

In to žaganje v ustih! Izpljuni ga, če ga moreš, poplakni ga z vodo, mlekom ali vinom. Naredi to, če moreš.

In zmoreš. Poplakneš. Izpljuneš. Ležeš nazaj v posteljo in se z odejo pokriješ čez glavo. Misliš na vino, ženska usta, na potico, ki ti jo bo spekla mama za rojstni dan.

A kaj ko se vrne. Ko se ti spet nabere žaganje v ustih. Ko se ti usta spet izsušijo. Ko se ti koža spet po kurje naježi. Ko ti spet zamezi mrzla vlaga med prsti. Postelja ni več toplo gnezdo  in hiša ni več varno zavetje. Kot mokra miš se zaviješ v odejo, ki te ne greje več in čakaš da bo ta velika mačka smrt šla mimo.

A ne gre. Pod odejo se ti zaleze, s šapo te obrača, da bi našla tvoj mehki trebuh, liže te, igra se s tabo kot mačka z mišjo. Si že ves polizan, si že ves mrzel in sluzast. Miš si, plen si.

Spet vstaneš in prižgeš luč. Spet greš v kopalnico in piješ vodo izpod pipe. Spet si z vodo umiješ obraz in izpiraš oči, da bi se vendar zbudil iz te more. Pogledaš se v ogledalo. Gledata se, iz oči v oči se gledata, ti in smrt. Samo da umakneš pogled, samo da stopiš nazaj – in po tebi bo.

Spet so te nagnali v kot, spet so te zbrcali – a za temi sanjami ni  več nobene budnosti, kamor bi se lahko rešil. Potreboval bi druge sanje, globlje sanje, sanje, v kateri te smrt ne bi našla. Veš da takih sanj ne bo. Sam si v tej votli kocki, nikamor ne moreš zbežati, nikogar poklicati na pomoč. Nič ne pomaga, sam boš moral opraviti s to živaljo. Nimaš izbire, samo to te lahko reši. Ali pa crkni.

Zakričiš. Udariš. Zgrabiš. Zlomiš.

Če bi v sredo, 1.decembra ob poltreh zjutraj pogledali skozi razsvetljeno okno v drugem nadstropju  hiše na  Ilirski 3, bi videli mladega moškega v razvlečeni pižami, ki sam poskakuje v sobi kot boksar v ringu in kriče zadaja udarce nevidnemu nasprotniku  pred seboj. Potem se izčrpan sesede na posteljo in ugasne luč.  Nekdo je zmagal in nekdo je bil poražen. Kdo, ne vemo. Tema je.

Črtico Sredi noči sem napisal že  pred veliko leti. Z mlado ženo in majhnim otrokom sem živel v majhnem blokovskem stanovanju na Jesenicah, delal sem na tri šihte kot topilec (šmelcer) pri  Martinovih pečeh v železarni, pisal sem novele za literarne revije, pa polemične članke za lokalni časopis, objavljal knjige, ustanavljal založbo, organiziral predavanja, pa še sem našel čas za družinske sprehode po Razgledni poti in pripovedovanje  pravljic sinčku za lahko noč.

Čez dan sem kar prekipeval  od zdravja in  moči in podjetnosti – ponoči pa so me pogosto tlačile more in žena me je velikokrat zbudila, ker sem v spanju škrtal z zobmi, stiskal pesti , govoril nerazumljive stvari, včasih pa celo vpil kot da me devajo iz kože.

Zdaj si mislim, da se mi je to dogajalo  najbrž  zato, ker se mi je  predobro godilo –  in ker v življenju itak ne more in ne sme biti vse samo dobro, so me slabe stvari počakale na koncu in mi nastavile zasedo ponoči v spanju, v sanjah.

Zadnje čase bolj malo spim in tudi sanjam bolj malo. Kadar pa le sanjam, imam ponavadi lepe sanje.  Da sedim pod palmo in gledam sončni zahod. Da plavam daleč navzdol po topli in bistri reki z belim kamenjem na dnu. Da sem nenadoma obogatel in da na kolodvoru delim denar med potnike, ki izstopajo iz vlaka.. Da je moj sin zabil gol na odločilni tekmi na svetovnem nogometnem prvenstvu. Da me ženska , ki me v resnici ne  mara več, spet ljubi. Da z avtom zletim s ceste in mehko pristanem na razcvetenem travniku.

More pa me tlačijo samo še podnevi.

  • Share/Bookmark

Ljubezen

Torek, Maj 18th, 2010

—  Danes si mi po telefonu spet govorila o ljubezni, o tem, kako ne verjameš  več v ljubezen, ali nekaj takega. V kakšno ljubezen, v čigavo ljubezen ne verjameš?   22 let sem ti zmeraj kadar ti je padel sladkor v krvi,  ob vsaki uri dneva in noči, včasih tudi večkrat na dan in večkrat v eni noči,  nosil sladkano vodo v posteljo,  drobil kruh v mleko in  ti po žlicah nosil v usta, če nisi mogla sama držati kozarca ali žlice –  ti si me pa  izdala, prevarala in zapustila. In še potem, tudi potem ko si se (in to dobesedno!) zazidala pred mano, sem te še dolge mesece kot priden kužek čakal in se tresel od nestrpnosti, kdaj me boš poklicala ali potrkala na mojih vratih in se hotela vsaj pol ure prijazno pogovarjati z mano, če že drugega ne.

 Enkrat sem  že razsul zid, s katerim si pregradila najino hišo. To nisem naredil iz hudobije ali maščevanja, ampak iz nemoči in obupa. Prvič ko mi boš spet začela flancati o ljubezni,  bom ta zid spet stolkel s krampom in macolo. A to ne bo več iz obupa, zdaj imam  debelejšo  kožo, to bo iz čiste jeze in protesta. V zadnjih letih sem pri tvojih šolskih urah iz predmeta praktične ljubezni že tolikokrat klečal v kotu in jih že toliko dobil po glavi, da se mi ob besedi »ljubezen« iz tvojih ust lahko naredi samo še rdeče pred očmi.

  • Share/Bookmark

Sever in jug

Nedelja, Maj 16th, 2010

Severnjak sem. Rodil sem se na severu in živim na severu. Rad gledam zasnežene hribe  skozi belo cvetenje ledenih rož na oknih – rad imam pa tudi živopisno cvetje toplih krajev, lenobno sproščenost juga, omamno čutnost subtropskih noči.

Učili so me snažnosti, urejenosti, marljivosti in discipliniranosti – a v sebi nikoli  nisem mogel zatreti želje  po neredu, umazaniji, ležernosti in razpuščenosti, tako značilnim za življenje  na jugu.

Na severu živimo v zaklenjenih hišah in ograjenih vrtovih, ki jih čuvajo psi. Zgodaj vstajamo, ves dan služimo denar, zvečer gledamo televizijo, ponoči pa ne moremo spati, ker nas mučijo utrujenost živcev, praznota srca,  depresija in slaba  prebava. Hladni smo, obvladani in redkobesedni. Človeško bližino iščemo na internetnih forumih in  v ženitnih posredovalnicah,  in če zabredemo v težave se zažremo, zapijemo, zadrogiramo,  goltamo tablete,  iščemo psihiatra, se obesimo in skočimo pod vlak.

Južnjaki imajo hišna vrata in okna dan in noč na stežaj odprta, pozno hodijo spat in pozno vstajajo, obedujejo pod milim nebom na terasah in vrtovih, posedajo po hišnih pragih, se družijo in pogovarjajo. S tranzistorji v rokah se sprehajajo po parkih in poslušajo glasbo in športne prenose, kurijo ognje na obalah rek in morij, pojejo, plešejo, se ljubijo in prepirajo. Zgovorni so, spontani in čutni. Na ves glas se smejijo, če so veseli in jokajo, če so žalostni. Ne v dobrem ne v slabem niso nikoli sami, vse delijo z drugimi, zato pa jim je tudi vsako breme lažje in vsako veselje slajše.

Pošiljali so me v šolo, službo in v vojsko, rekli so mi rana ura zlata ura, daj cesarju kar je cesarjevega in ljubo doma kdor ga ima, a nič od tega nisem nikoli jemal zelo zares. Sem sicer nekako pognal korenine in ozelenel krošnje v tej neplodni severni zemlji, a celo te krošnje se z vsakim listom posebej obračajo proti soncu, proti jugu.

  • Share/Bookmark

Bača, zlata reka

Sobota, Maj 15th, 2010

Vsaka reka je najprej studenček. In potem potok. In šele potem reka. In nazadnje – če ima srečo, da se na svoji poti do morja ne sreča z večjo od sebe – velika reka.

Všeč so mi majhne reke. Rečice, ki jih lahko prebredeš bos z zavihanimi hlačnicami. Ali pa v gumijastih škornjih, da ostanejo noge suhe. Reke s tolmuni, dovolj globokimi, da lahko v njih zaplavaš. In dovolj plitvimi, da ne utoneš.

Taka je bila reka, ob kateri sem preživel svoje otroštvo. Spuščal po njej barčice in sporočila v steklenicah. Postavljal  lesene mlinčke. Gradil neprepustne jezove iz kamenja, vej in lapuhovih listov. Lovil rake v prazne konzervne piksne. In ribe. Z roko pod skalo. Na skrivaj. Da te s ceste ni videl stari ribič Miklavž, strah in trepet vseh raubšicev od Prangarja do Zarakovca. Bregovi reke so bili na gosto zaraščeni z vrbami in akacijami. In z lapuhom, ki je zrasel tako visoko in je imel liste tako velike, da si se v njem izgubil kot v gozdu in je bilo v njem temno in vlažno tudi v najhujši poletni pripeki. Reka s pisanimi prodi in toplimi plitvinami. S spolzko okroglimi rjavimi skalami na dnu. Z mehko sluzastimi  temno zelenimi algami, ki so se ti ovijale okoli gležnjev kot brada povodnega moža. Bača, zlata reka mojega otroštva.

 Pred leti, ko mi je šlo slabo in  sem lepega dne ostal brez prebite pare v žepu, sem se zatekel v domači kraj. Spet sem zabredel v svojo reko in  jo prebrodil od začetka v Podbrdu do  izliva v Idrijco pri Modreju. Ko sem bil otrok  sem lovil v njej ribe in rake, zdaj pa sem pobiral iz  struge in obrežnih naplavin stare pokrovke, obtolčene aluminijaste lonce in krožnike, odpadke bakrene žice in cinkove pločevine, razbita ohišja avtomobilskih motorjev, medeninaste kotle,  celo topovsko čavro iz prve ali druge vojne sem izkopal iz proda. V nekaj sončnih poletnih dneh sem Bačo temeljito očistil  vsega, kar je v dolgih letih in desetletjih vrednega  odplavila z vaških smetišč in tovarniških odlagališč. Vso to kovinsko šaro sem potem s staro katro zvozil na tolminski Dinos in zaslužil lep kupček denarja.

 Zdaj mi gre, hvalabogu, dobro. V trgovini in restavraciji kupim in naročim  kar rabim in kar mi paše in ne gledam na ceno, pijem dobro vino, částim prijatelje, ne skoparim z  napitninami, pa tudi klošarjem in uličnim muzikantom zmeraj kaj dam. Dobro mi gre. Nič več ne stikam po rečnih naplavinah s kombinirkami in z žago za kovine v zadnjem žepu starih kavbojk. A nekje globoko v meni še zmeraj teče zlata reka mojega otroštva, po kateri  še zdaj spuščam steklenice s sporočili in papirnate ladjice  neizpolnjenih želja.

  • Share/Bookmark

Godrnjavec

Petek, Maj 14th, 2010

Medved  godrnjavec. Mehke šape z ostrimi kremplji. Če pohodim mravljo ali glisto, jima ni hudega. Tudi polžu ne zdrobim lupine. Še največ škode naredim čebelam, ko jim kradem med.  Ker sem videti kot velika nevarna zver, mi velike nevarne zveri ne pridejo blizu.  - Bežim pa pred  čebelami, ki sem jim ukradel med. Ne samo da me opikajo, še sam si do krvi opraskam smrček, ko se jih otepam.

Vseeno bom še malo hlačal okoli in kaj ušpičil, šele pomlad je, komaj sem se zbudil, pa ja ne bom  že zdaj razmišljal o zimskem spanju.

  • Share/Bookmark

Ograja

Četrtek, Maj 13th, 2010

Jože,

zgodba se nadaljuje in kot kaže vedno na slabše.Zopet je na moji ograji nekaj  kar ne bi smelo biti in ti to dobro veš.Že več kot štirinajst dni je moja ograja zasuta s peskom.Očitno se resnično ne zavedaš kaj je tvoje in kaj ni. Zato te bom še enkrat podučil:

NASLANJANJE, OBLAGANJE, NALAGANJE NA MOJO OGRAJO NI DOVOLJENO!

Zato zahtevam, da nemudoma odstraniš vse ovire, ki so na ograji. V nasprotnem primeru bom sprožil pravdni postopek proti tebi in tvoji ženi. Začel bom pri prijavi na policijo, kar mi je zoprno, vendar očitno pri tebi ne gre drugače, saj se ni ničesar zgodilo niti pri drevesu, ki dela škodo na naši strani že kar nekaj let, niti pri ureditvi »tvoje ograje«, za katero si izjavil, da bo tvoj sin uredil »zadevo« pred enim mesecem.

Upam da si dovolj inteligenten in da ne bo potrebno klicati policije in tako naprej, kar sem zgoraj navedel, ker vem da imaš že dovolj položnic in računov, ki jih ne bi bilo treba.

Janez K., 08.05.2010

***  

Janez,

danes dopoldne sem nesel smeti na dvorišče in videl napis, ki si ga nalepil na ograjo. Ni mi bilo jasno, kaj bi te lahko spet motilo na našem delu dvorišča, zato sem vprašal tvojo ženo, ki je malo za tem prišla na dvorišče, in tudi ona ni nič vedela. Glede na fotke, ki si mi jih dostavil v nabiralnik, bi si lahko mislil, da te moti pesek na našem dvorišču, a ta ti ne dela nobene škode in te v ničemer ne ovira, saj je nasut na moji strani in ne na tvoji, in se tudi nikjer ne dotika tvoje ograje, ampak samo zidu, na katerem stoji ograja.

Najbrž si pozabil, da si lahko na tem mestu lahko postavil ograjo samo z mojim dovoljenjem, drugače bi jo moral pol metra proč od meje. Res mi je žal da sem bil tako velikodušen, nisem računal na to, da se boš razburjal in grozil s policijo in celo s sodiščem zaradi vsake deščice , ki je naslonjena na ograjo in celo zaradi peska ali zemlje, ki se dotika zida. Najbrž ti mora biti zelo dolgčas v življenju, da se ti zdi vredno ukvarjati s takimi malenkostmi.

Sicer pa pesek na dvorišču tudi meni ni všeč, raje bi imel travo kot je bila prej, to sem tudi povedal moji ženi in njenim delavcem, in najbrž zato ne delajo naprej. (Ampak to je moj problem in ne tvoj!) 

Iz tvojih fotk je  razvidno, da si jih posnel z našega dela dvorišča, tam si bil brez  dovoljenja – in to ne prvič, že enkrat prej sem te videl plezati čez ograjo na našo stran! Če boš poklical policijo, kot mi groziš v svojem dopisu, jim boš lahko pojasnil tudi to.

Če pa res misliš, da smo vam del dvorišča ukradli (kot si mi zadnjič enkrat očital), je pa sploh neumno da si šel delat ograjo na tem mestu, raje bi sprožil ustrezne postopke pri ustreznih organih  in če bi ti šlo po sreči, bi lahko imel ograjo čisto do našega zida. (To so mi hoteli zgoraj na terasi napraviti zgornji sosedje, pa sodišče ni razsodilo v njihovo korist– morda  pa bodo bolj uspešni naslednjič, ko boš ti pričal zanje.)

Že spet pa se pritožuješ tudi zaradi našega drevesa, ki naj bi delalo škodo vaši hiši. Enkrat sem ti že rekel, da mi pokaži, kje se dela škoda, pa si rekel, da me ne boš spustil v hišo. Če se izkaže, da naše drevo dejansko ogroža hišo, da korenine izpodkopavajo temelje, rušijo zid itd., bom res dolžan nekaj storiti da se to prepreči. Zaradi listov, ki jeseni odpadajo na tvoje stopnice pa prav gotovo ne bom šel žagat vej ali celo celega drevesa, kot bi ti najbrž hotel.

Jože B., 11.05.2010

  • Share/Bookmark

Pomladni spomin na zimski dan v Narodni galeriji

Sobota, Maj 8th, 2010

Predlanska velika razstava slovenskih impresionistov. Zelo veliko zelo lepih slik, s seboj pa sem »odnesel« eno samo – Sternenovo Deklico, ki si zavezuje čevlje. Slika je tako majhna, da bi jo skoraj res lahko skril pod bundo in nesel s sabo, a je tako polna svetlobe in žarenja, da bi se jo videlo tudi skozi bundo.

Obisk galerije pa sem si zapomnil še po nečem: prodajalec kart, mlad fant, najbrž študent, me je vprašal, če bom navadno ali upokojensko karto. Malo sem zazijal, pri mojih letih (57) se nekateri res že upokojijo ali pa vsaj razmišljajo o upokojitvi, ker pa sem sam že praktično vse odraslo življenje v samostojnem poklicu (ne hodim v službo), tega pojma nimam v svojem miselnem horizontu. No, razmišljam po kmečko: za zapeček greš (upokojiš se) takrat, ko nisi več za nobeno rabo.

In preden sem šel gledat vse te slike, sem šel sebe pogledat v ogledalo: ali sem res videti kot da nisem več za nobeno rabo?

  • Share/Bookmark

Saharski dež

Petek, Maj 7th, 2010

  (Njej, ki je odšla)

Preden sem srečal N., sem imel o slepih ljudeh nekakšno splošno, stereotipno predstavo, da so to po eni strani plašni, negotovi, previdno oprezujoči in prisluškujoči osebki, po drugi strani pa ves čas prežijo, da se te bodo z vsemi štirimi oprijeli in ne več spustili. To predstavo sem si zgradil ob pogledu na slepce na ulicah, na odrasle moške, ki se jih v življenju ni usmilila nobena usmiljena ženska duša in so se nebogljeno, s podrsavajočimi koraki oklepali svojih ostarelih mater; pa na debela, mozoljasta, bebavo smehljajoča se dekleta, ki so izžarevala toliko erotike kot vreče zelja ali krompirja.

N. je bila že na prvi pogled iz drugega filma. Lepo, vitko, vzravnano, naravno elegantno dekle, ki se zna obleči, ki da nekaj nase, ki se giblje in hodi enako samozavestno in sproščeno v spremstvu drugih ljudi ali pa če je sama s psom vodnikom. Ne le da je slepota ni prav nič kazila, ampak so jo temna očala le še polepšala. To da ne vidi, je bilo njej sami seveda v breme, v očeh drugih pa jo je delalo skrivnostno, privlačno, skoraj fatalno.

»Odmisli črko S v besedi slepa in si zamisli, da nisem slepa, ampak lepa – preprosto lepa.«

To mi je rekla na najinem prvem, naključnem srečanju v ljubljanskem Šumiju. Slučajno sem zavil tja na kavo, bila je v družbi mojega znanca, pozabil sem na kavo in tako kot onadva naročil kozarec belega vina, potem jo je znanec odpeljal ven na telefon, sam pa sem medtem v lokalu popazil na njenega psa, črnega labradorca Kolta. Nič se mi ni bilo treba truditi z zamišljanjem, odmišljanjem in izmišljanjem. To (da je lepa!), mi je bilo jasno že v prvem trenutku in na prvi pogled, in to je bila tudi prva stvar, ki sem ji jo povedal, ko je prišla nazaj. Kaj veliko več pa že ne, saj se je moji lepotici mudilo na zadnji večerni vlak za Gorenjsko.

Šele čez nekaj mesecev, poleti, sem jo – spet po naključju (če sploh so naključja!) – srečal na Bledu. Bil je nekakšen praznik ali sejem ali kaj že, pa še nedelja in lepo, toplo, sončno vreme, kopal sem se v jezeru, potem pa sem kar tako, brez cilja in namena postopal med stojnicami v Zdraviliškem parku, zagledal sem jo pri eni od stojnic, ob pogledu nanjo mi je zastal dih, bila je v beli bluzi in v dolgem, širokem krilu izprano modre barve, pšenično plave lase je imela ob straneh spete s špangami, nisem se mogel zadržati, že od daleč sem jo poklical po imenu, takoj me je slišala, kot da ne bi bilo hreščanja glasbe iz zvočnikov in kakofonije človeških glasov med nama, se je takoj obrnila v mojo smer in veselo vzkliknila:

»Edo!«

»Kaj, spoznala si me, samo po glasu in po tolikem času – saj ne morem verjeti !« sem osupnil, ko sem prišel bliže.

»Takoj sem te spoznala in vse sem si zapomnila, kar si mi povedal takrat v Šumiju. A hočeš da ti povem? – Govoril si o rdečem dežju, ki pada, kadar vetrovi priženejo oblake iznad Afrike!«

»Aha, povedal sem, kar sem malo predtem prebral v časopisu. Ko so v Sahari viharji, ponesejo visoko v nebo droben rdeč puščavski pesek, ki potem na oblakih pripotuje čez Sredozemsko morje! … «

»… In potem se kje v južni Španiji ali Italiji malomarne gospodinje, ki se niso spomnile, da bi še pred dežjem pobrale svoje posušeno perilo, čudijo in jezijo, da perilo ni več belo, ampak rdečkasto— » je nadaljevala N. »Vse sem si zapomnila, še najbolj pa tvoj glas. Zelo lepo znaš pripovedovati, vse kar si povedal, sem si naslikala v zelo živih barvah«

»Ja no, napravil sem izjemo, imel sem poseben navdih, drugače pa sem čemeren in molčeč človek« sem bil kar malo v zadregi ob njenem prostodušnem laskanju.

Navdih me tudi na Bledu ni zapustil. Ves tisti dan in potem tudi vso noč sem jadral na njegovih krilih. Potem, ko me je N. predstavila svojemu bratu in njegovi punci, s katerima je delila stojnico (brat je prodajal reliefe iz tolčenega bakra, njegova punca pletene košarice in šopke suhega travniškega cvetja, N. pa svoje – zelo lepe! – makrameje), sem jo odpeljal s seboj na sprehod okoli jezera, ki sva ga zaključila pozno popoldne na terasi kavarne pri hotelu Toplice. Naročil sem dva kapučina in tri kremšnite – zanjo, zame in za Kolta.

»Za to pa že nisem plačana, da bi stregla psom!« se je razburila natakarica, ko sem vpričo nje krožniček s kremšnito postavil na tla pred Kolta.

»Gospa, tudi pes je človek!« sem izstrelil kot iz topa. Tako glasno, jasno, resno in prepričano, kot ena in ena je dve!

N. je bruhnila v smeh, natakarica pa se je ob mojih besedah in N.-jinem smehu le še bolj razburila, to razburjenje je prenesla še na ostalo osebje, pa tudi na goste pri sosednjih mizah, vzdušje je postalo tako naelektreno, da nama ni kazalo drugega, kot da se čimprej pobereva proč. Pravzaprav mi je bilo žal zaradi natakarice, nisem je hotel užaliti, hotel sem le zabavati N., hotel sem slišati njen smeh, kadar se je smejala, so se ji v licih naredile jamice, lepo mi jih je bilo gledati, zaljubil sem se v te njene jamice. N. je imela takrat 24 let, zdaj jih ima še enkrat toliko, iz lepega dekleta je že zdavnaj dozorela v lepo žensko, ko pa se zasmeje, se ji še zmeraj naredijo jamice v licih… (A zdaj se smeje drugim, jaz je že dolgo ne znam več spraviti v smeh…)

»Veter te je skuštral, a te lahko počešem« sem jo vprašal, ko sva pristala na terasi naslednjega lokala. Kajti zaljubil sem se tudi v njene lase.

»Kar daj me,« je odvrnila in segla v torbico po glavnik. Primaknil sem svoj stol k njenemu, ji odpel špange, da so se ji lasje razsuli po čelu in ramenih in jo začel česati. Počasi in previdno sem ji razvozlaval vozle, dokler ji ni glavnik gladko in brez zatikanja drsel skozi zlato predivo. Zleknila se je po stolu, si snela očala, nagnila glavo, in se mi povsem prepustila. Medtem ko sem jo česal, je čohala psa, ki ji je ležal ob nogah. »Glej, glej«, se je čudila, »Kolt pa danes sploh ni nič ljubosumen. Tega kar ti zdaj počneš z menoj ne bi dovolil vsakomur. Zmeraj se vriva vmes, kadar mi kdo pride blizu, še moje sestre in bratov ne prenaša tako dobro kot tebe…«

Potem, ko je N. zaupala psa v varstvo bratu in njegovi punci, sva šla v disko. Ni imela priložnosti, da bi ugotovila kako slab plesalec sem, saj sva bolj malo plesala, še premikala sva se komaj, preveč sva bila zaposlena z objemanjem in poljubljanjem. Za dolgo sva pozabila na prostor in čas in ko sva nazadnje le začela spet zaznavati okolico, je bil disko že napol prazen, odpeljal pa nama je tudi še zadnji avtobus z Bleda. N.-jina družba, s Koltom vred, se je že prej odpeljala z bratovo stoenko, kot zakleto tudi taksija ni bilo nobenega, tako da sva se proti Lescam, kjer naj bi ujela nočni vlak za Ljubljano, odpravila kar peš. Da nama ne bi bilo treba vseskozi paziti na avtomobile na asfaltni cesti, sva naredila ovinek do Šobca, od tam pa skozi gozd po stezi, ki jo je N. poznala še iz otroških in mladostniških let, ko se je v poletnih počitniških dneh hodila kopat v Šobčev bajer. Ko sva prišla na z mesečino obsijano gozdno jaso, me je N. peljala na kraj, kjer se je med brezami in šašom vil studenček. Žuborenje vode jo je nezmotljivo pripeljalo na pravo mesto.

»Ko smo bili otroci, smo tukaj postavljali mlinčke,” je rekla. »Sosedov Franci, ki je bil nekaj let starejši, pa nas je strašil s tem, da je lovil žabe in jim z žepnim nožičkom paral trebuhe in iztikal oči. Ni se ustavil pri žabah, pred leti je v gostilni nekoga do smrti zabodel, zdaj je v zaporu. in bo najbrž še dolgo tam.«

Le na pol sem poslušal, kajti žuborel je potoček, srebrila se je mesečina, peli so črički, in nekako sem slutil, da mi N. govori te grozne stvari o sosedovem Franciju samo zato, da bi nekako uravnotežila že malo preveč idiličen in kičast eksterier, v katerem sva pristala. S poljubom sem jo utišal in je nisem več spustil, z eno roko sem jo stiskal k sebi, z drugo roko pa sem se skušal rešiti jakne, nekaj časa je še lovila sapo in spet hotela nekaj reči, potem pa se mi je počasi popolnoma prepustila, nič več ni govorila, samo še glasno je dihala in tiho ječala.

  • Share/Bookmark

Mnogopisci

Četrtek, Maj 6th, 2010

  28 blogov v poldrugem mesecu! V tem času sem spravil skup več pisarije kot prej v 20 letih. A me bo sploh mogoče dohajati? Kdo bo pa vse to bral?

Imam prijatelja pisatelja, ki mi skoraj vsak mesec pošlje kakšno svojo novo knjigo. Izdaja jih v samozaložbi po 100 ali 200 izvodov, knjižice so tenke, nobena nima več kot 100 strani, pa vendar. Ko mi je nekoč v preblisku odkritosrčnosti ušlo, da je bila njegova prva, že pred davnimi leti napisana knjiga tudi najboljša knjiga in da se v vseh naslednjih bolj ali manj ponavlja, je bil zelo užaljen, nekaj časa se sploh ni več pogovarjal z mano. On pač misli ravno obratno, zanj je vsaka njegova nova knjiga tudi najboljša knjiga, to mu pomaga pri pisanju, to ga žene naprej – ta vera, to prepričanje, da že spet in zmeraj znova piše svojo najboljšo knjigo!

Ker pišem bloge in ne knjig, so mi takšne samoprevare prihranjene. Nič za večnost, vse za sproti! Pravijo, da papir vse prenese, a to sploh ni res. Papir je zelo občutljiva podlaga za zapisovanje misli in čustev – dosti bolj kot računalniški zaslon. Ta pa zares prenese vse.

  • Share/Bookmark

Korab

Sreda, Maj 5th, 2010

»… kak ja ljublju čuda drevnih slov… golos tišine…  milij volšebnij korablje modrine… »***

 (*** … ali  tako nekako, približno tako… komaj približno… Staramo se in spomin nas zapušča, je že tako. Edino ta verz mi je ostal  v glavi od pesmi, ki sem jo pred davnimi leti prebral v literarni prilogi nekega časopisa, medtem ko sem v Beogradu,  (lahko pa da tudi v Nišu, Skopju  ali kje drugje) čakal na naslednji vlak. Pesem je vzbudila mojo pozornost, ker je bila napisana v starocerkvenoslovanščini, mrtvem jeziku, ki se ga nisem nikoli učil in ga nič ne razumem – pa sem jo vseeno prebral in razumel od prve do zadnje besede.)

   — — —

Potem ko sem se na trajektu med Reko in Dubrovnikom spominjal časov, ko sem se poskušal v morjeplovbi; ko sem na planini Volujak prebil noč v travi pod skalo (za vzglavje sem imel nahrbtnik, za odejo pa zvezdnato nebo); ko sem naslednji dan čofotal v Trnovačkem jezeru pod Maglićem (in potem zadremuckal na bregu, da bi skoraj dobil  sončarico), potem ko sem se izgubil v Peručici  (zadnjem evropskem pragozdu, kot smo se učili v šoli),  in se po dolgih urah  plazenja čez strohnela debla stoletnih dreves zaplezal v prepadu, ki ni bil vrisan v karti, potem ko sem  z že malo zmehčanimi koleni  le nekako izplezal  in se prikotalil v kanjon Sutjeske in od tam peš po makadamski cesti v Tjentište – po vsem tem sem bil ravno prav kuhan in pečen, presoljen in nasmoljen za vzpon na Korab.

 In potem ko sem se še in še cijazil z vlaki in avtobusi, preden sem iz Bosne pricijazil v Makedonijo; potem ko sem si v  Tetovu napasel oči na mestnih lepoticah, ki so se v parih po dve in dve sprehajale po večernem  korzu,  in prenočil v hotelu, ki je v dveh nadstropjih premogel eno samo kopalnico (in še ta je bila zaklenjena); potem ko sem se zjutraj odpeljal na Popovo šapko in se še isti dan povzpel na tri najvišje šarplaninske vrhove, Titov vrh, Turčin in Bakrdan – po vsem tem sem nazadnje v daljavi le ugledal tudi vrhove Koraba, samotne, drzne in mogočne, v sinje sive meglice zapredene.

 In potem sem hodil in hodil in hodil, po brezkončnih pašnikih, mimo jezer, lesenih ograd  in pastirskih kolib, kjer so se vame zaganjali ovčarski psi in tudi ves naslednji dan sem hodil in hodil in hodil – a Korab se mi ni skoraj nič  približal, ostajal je daleč, lep in neresničen kot fatamorgana v puščavi.

 In potem,  tretji dan,  so me dohiteli pastirji, ki so bili namenjeni v podkorabske gozdove po drva, posadili so naju  na konje, na vsak svojega konja,  mene in  moj nahrbtnik  -  nevajen jahanja sem si pošteno odrgnil stegna na tovornem sedlu –  in naju odložili, mene in nahrbtnik,  prav pod vznožjem gore. A komaj sem se poslovil od pastirjev  in si na spočit hrbet spet oprtal nahrbtnik,  so me ustavili  s puškami oboroženi graničarji in ker se nisem mogel izkazati z dovoljenjem za gibanje v obmejnem pasu, so mi svetovali naj si ga priskrbim na občini v Gostivaru in se potem vrnem nazaj,  Korab da bo prav gotovo počakal name še kakšen dan ali dva.

 Po dovoljenje v Gostivar nisem šel, preneumno se mi je zdelo, da bi šel tako daleč,  ko pa sem bil že tako blizu. In Korab me še zdaj čaka –  že dolgih trideset let. Oddaljen, v sinje sive meglice zapreden, lep in neresničen kot fatamorgana v puščavi.

  • Share/Bookmark

Tinka

Ponedeljek, Maj 3rd, 2010

Lani ob tem času sem na Pokljuki najel kočo, kamor se umaknem, kadar imam tu spodaj vsega poln kufer.

Moj najbližji sosed je kmet iz Bohinja, ki čez poletje na Pokljuki pase krave, njegova žena pa turistom in vikendašem prodaja skuto, sir in kislo mleko. Oba sta prijazna človeka, že večkrat sem bil pri njima na mlečnih priboljških, in ker sta se branila denarja, sem se jima oddolžil z nekaj rjuhami sveže trave, ki sem jo nakosil okoli koče. Trava je bila za Tinko, črnogrivo in črnorepo ponijevko, ki so jo šele pred dnevi pripeljali iz Smokuča od žrebca. Prvič sva se videla in že na prvi pogled sva si bila všeč. Brez spoznavnih ceremonij in brez sence nezaupanja ali strahu je takoj prišla k meni in mi takoj jedla iz roke. »Zakaj pa ne bi bila kar spodaj pri meni v ogradi?« sem rekel kmetu. »Ne bi mi bilo treba kositi, vso travo okoli koče bi popasla, pa še družbo bi mi delala.«

Kmet je bil takoj zato. Ko sem se čez nekaj dni spet pripeljal na Pokljuko, me je Tinka že pričakala spodaj pri moji koči. Še preden sem odprl leso, je mehko prikopitljala k meni in mi kar skozi deske v vratih ljubeče raskavo obliznila roko. Kmet je ravno končal s popravljanjem ograde in potem je prišel še njegov sin in sta  zadaj ob skednju s skupnimi močmi postavila še hlevček za Tinko. Nista se dosti zamudila, nekaj salonitk za streho, nekaj desk ob straneh in v dveh, treh urah je bil hlevček postavljen.

Potem je kmet odšel in s Tinko sva ostala sama. Obsedel sem na pragu koče in srce mi je igralo od sreče, ko sem jo gledal kako se pase. Na to se pije, sem si rekel in vstal, da bi šel v kočo na frakeljček šnopsa. Vse zvezde hkrati so se mi zableščale , ko sem z glavo treščil v podboj vrat. (Tisti, ki so zgradili to kočo, so imeli v višino meter šestdeset in si niso mogli misliti, da bodo nekoč vanjo vstopali velikani z meter osemdeset). Če bi bil sam, bi zarjul od bolečine in za povrh še grdo zaklel po švabsko, po laško, po domače, pa še v kakšnem bratskem jeziku.

V Tinkini navzočnosti pa sem samo tiho zaječal in požrl solze.

  • Share/Bookmark