Bolšjak

Moja obleka je ponošena in čevlji pošvedrani, pa ne zato, ker bi mi bilo vseeno kako zgledam, ali bi se mi zdelo škoda denarja za novo obutev ali garderobo. Le nekako mi ne paše utrujati vsega naveličanih in slabo plačanih prodajalk v tekstilnih trgovinah, brskati po policah in obešalnikih, izbirati, primerjati in pomerjati. To je zame veliko let počela žena. Kadar se ji je zazdelo, da so cunje, ki jih imam na sebi, že preveč »cotaste«, me je dobesedno zvlekla v ONA-ON čez cesto, da bi naredila iz mene spet »človeka«. (Me na novo oblekla od nog do glave). Zelo je bila zadovoljna sama s sabo, kadar ji je uspel tak podvig – tudi zato, ker je na moj račun zmeraj nabavila kakšno cunjico tudi zase.

(Odkar sem pa spet samski, pa že spet skoraj nisem več podoben “človeku”…)

Tudi kadar grem v špecerijo po hrano, zmečem v voziček brez premisleka vse, kar mi pride pod roko, samo da bi bil čimprej pri blagajni in čimprej zunaj. (Potem pa čez tri ali pet dni mečem v smeti neporabljen kruh, uvelo solato, plesniv paradižnik, gnilo sadje, pokvarjeno mleko…)

Edina trgovina, v kateri me ne prime, da bi takoj pobegnil iz nje, je kramarska tržnica (bolšji trg) blizu ljubljanskega smetišča na Cesti dveh cesarjev. Tam se mi nikamor ne mudi, tam nikoli ne gledam na uro, tam se mi čas ustavi, tam me celo gužva ne moti, po cele ure se drenjam med štanti, debatiram z znanci in prodajalci, (ki so tudi že skoraj vsi po vrsti moji znanci), in vsi kuharji in natakarice v tamkajšnji srbski gostilnici dobro vedo, da mi zraven prebranca ne smejo prinesti klobase, ampak tri ljute feferone v dobro zapečeni lepinji.

Balkanec sem, (odkar smo v Evropi, sem to že »iz inata«) in na bolšjaka hodim bolj zaradi uživancije v živahni južnjaški scenografiji kot zaradi samega nakupovanja. (Če pa že kaj kupim, so to v glavnem stare knjige in razglednice, najraje od koga, ki jih je pobral iz smeti in jim ne pozna prave vrednosti.)

V hiši in delavnici se mi nabira veliko razne krame in včasih razmišljam, da bi tudi sam začel prodajati na bolšjem trgu. Ampak potem bi moral 5 ali 6 ur sedeti ali stati na enem mestu, ne bi si mogel več privoščiti komoditete neobveznega sprehajanja in ogledovanja stvari, ki jih prodajajo drugi. Najbrž pa tudi zaslužil ne bi kaj prida, saj bi vse prodal za vsako ceno, samo da mi ne bi bilo treba tovoriti nazaj domov.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Bolšjak”

  1. sosedi komentira:

    spet ena domišljiska zgodba z vaše strani.

    Kako te je lahko oblačila žene, ki je slepa…

  2. *balkanec* komentira:

    “Balkanec sem…”, znaš kako se ono kaže na Balkanu: “ko te nebi znao, skupo bi te platio !”

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !