Larpurlartist

Prijateljica, ki bere moje bloge, mi je zadnjič rekla:»Edo, včasih je pa najbolj zdravo oditi in pustiti stvari za seboj. Škoda živcev za vsakodnevne borbe.«

Ob tem sočutnem nasvetu  me je resno zaskrbelo, če nemara ne delujem kot človek, ki potrebuje nege in tolažbe? Kot človek, ki uporablja (zlorablja)  internet  za jadikovanje o svojih osebnih težavah? Kot človek, ki izkorišča dejstvo, da mu v družbi internetnih prijateljev in bralcev ne bo treba plačati runde, da bi bili pripravljeni prenašati njegovo teženje in nakladanje o tem, kdo in kaj vse mu greni življenje?

Raje sem larpurlartist. (Nekdo, ki nima nič posebnega za povedat in piše samo zato, ker preprosto uživa v pisanju.) Ni mi pomembno, da drugi vedo ali mi gre slabo ali dobro, ali sploh kako mi gre. Pomembno mi je napisati dober blog. Ali vsaj dober stavek. Ali dva stavka zapored. Na takšno ali drugačno temo.

Ko sem še hodil v srednjo šolo in smo pri slovenščini pisali šolske spise, sem zelo užival, če mi je prišlo izpod peresa kaj takega, kar ni imelo nobene zveze z naslovom. Na primer, v spisu PRVI MAJ – DELAVSKI PRAZNIK sem se na dolgo in široko razpisal o pogrebu moje stare mame, na katerem sem bil nekaj dni prej. Pri profesorici Ivici sem jo zaradi takšnih oddaljevanj od predpisane snovi slabo odnesel. Kljub temu da sem se v zagovor skliceval na Prousta, Faulknerja in Joyca, na načela modernega romana, na prosto sledenje toku misli… Že v prvem letniku sem imel popravca iz slovenščine, pa tudi pri maturi sem gladko zakoličil.

Hvalabogu že dolgo ne hodim več v šolo in mi ni treba razburjati profesorice z odgovorom »Na nič nisem mislil!«, ko me je vprašala, kaj sem mislil s tem, kar sem napisal.

O vprašanjih, ki me resno mučijo v življenju, tudi to, na katerega me je napeljala prijateljica: Oditi ali ne oditi (od nekje, od nekoga) – pa veliko razmišljam, se o tem tudi včasih s kom pogovarjam – s pisanjem pa jim nekako nisem kos.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Larpurlartist”

  1. kokaplatz komentira:

    Ja, tista šola je bila nekaj drugega. Pa je, za razliko od sedanje, vendarle bilo več dobrega kot slabega: če upoštevam le temeljno vodilo, da so profesorji bili nujno zlo in dijaki dobri, že to dovolj pove.

    Če pa povsem resno komentiram razliko: profe so se po načelu odločili za poklic zaradi veselja do poučevanja in delno ugleda in ne zaradi veselja do plače, počitnic (to se je začelo okrog sedemdesetih let), gospodstva. čistega dela in podobnega.
    Potem so pa razmere in razne feminizacije na hitro prinesle velike spremembe in načelo načelnosti je z marsičim koristnim potonilo “u nepovrat”.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !