Počasi skuhana žaba

Imam ženo in nimam žene.

Pravzaprav je nimam. Najprej mi je ušla iz postelje in spalnice, potem tudi iz kuhinje in dnevne sobe. Preselila se je v pritličje hiše, kjer si je uredila svoje stanovanje s svojo kuhinjo in sanitarijami, tudi s svojim vhodom skozi zadnja vrata z dvoriščne strani hiše. Tudi skupni hodnik v pritličju je zagradila z zidom, tako da je hiša ostala odznotraj povezana z enimi samimi vrati, ki jih tudi hotela zazidati, pa ji nisem dovolil, zato jih je s svoje strani zaslonila s težko hrastovo omaro.

Tega ni naredila čez noč, zaradi kakšne nenadne hude zamere ali česa takega. V lonec, kjer me je nameravala skuhati, je vrelo vodo dolivala počasi; tako počasi, da še sam nisem vedel kdaj sem skuhan. Nič nisem rekel, nič naredil, zares sem otrpnil kot pri živem telesu počasi skuhana žaba. Nisem mogel, nisem hotel doumeti, kaj se dogaja. Čakal sem, čakal in čakal, samo čakal sem. Čakal sem da bo prišla nazaj in da bo med nama spet tako kot je bilo nekoč. Saj ni bilo nikoli idealno, bili so prepiri, nesporazumi, izbruhi jeze in ljubosumja (predvsem z njene strani), bile so ure in dnevi užaljenega molčanja (z njene strani) – pa se je potem zmeraj vse nekako uredilo. Sva si povedala, kar nama je ležalo na duši, sva se objela, sem jo požgečkal, da se je zasmejala in ji potem poljubljal jamice v ličkih, sva padla na posteljo in se ljubila, spet je bil hec, spet je bil smeh, spet je bilo kakšen teden ali dva vse v redu.

Tudi potem ko je pobrala še zadnje svoje cunjice iz najinih skupnih omar, je še zmeraj prišla kdaj pa kdaj gor k meni. K štedilniku, k mizi, tudi v posteljo. A tudi na tej zadnji postaji dneva, na kateri sva v najinih boljših časih strla marsikak zakonski oreh, zdaj ni bilo več tako kot nekoč. Še poljubljati se mi ni več pustila, ne na zgornja in ne na spodnja usta. Nič več razkošja Kamasutre, samo še evropska klasika.

Tako, zdaj pa še to ne več. Zazidana vsak v svoj del hiše živiva z ženo že  tretje  leto vsak svoje zasebno življenje. Srečujeva se malo, pogovarjava še manj, pa še to same vsakdanje stvari v zvezi s hišo, sosedi in najinim otrokom. (Hvalabogu že odraslim in samostojnim človeškim bitjem, ki mu nora starša s svojimi zakonskimi krizami in izpadi ne moreta več narediti velike škode).

Včasih jo zagledam skozi okno, zunaj na ulici, ko prihaja ali odhaja z doma, in si rečem: »Mater, kakšna baba! Če bom kdaj imel kakšno, bom imel to!«

In tiho zažvižgam.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Počasi skuhana žaba”

  1. niko komentira:

    Ne zdaj napisati, da je ta eksponat po nebesnem znamenju škorpijon. Me bi razjokal.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !