Prava moška družba

Glajd, stropnik, poveznik, cimper, cof, pozidnica, lega, špera, glava, sleme.

Teh besed  iz tesarskega besednjaka smo se dosti naslišali in nagovorili v zadnjih  dneh, ko smo pomagali prijatelju, ki na vasi gradi hišo. Sosedje, ki so začeli zidati v istem času, so se v svoje nove hiše že zdavnaj vselili, naš prijatelj pa je z malo denarja in  z veliko dobre volje (pa  s pomočjo prijateljev, ki mu, če le utegnemo, priskočimo na pomoč), v dveh letih komaj prigural do druge »plate«.

Mojster cimperman je bil stare šole, očitno še ni nikoli slišal za dvigalo, tudi za navaden  škripec ne, težke in masivne  strešne tramove smo dvigali kar na roke. Na en konec trama smo navezali vrv, dva sva zlezla na streho in s pomočjo vrvi postavila tram pokonci, druga dva sta poprijela  na spodnjem koncu in potem smo ga vsi štirje z vlečenjem in  dviganjem, nazadnje pa tudi z guganjem in vaganjem malo po malo spravili na streho. Ja, tako se je delalo že pred 2000 leti, za časa svetopisemskega tesarja  Jožefa!

Začeli smo zjutraj, opoldne smo šli v vaško gostilno na
kosilo, potem pa brez premora delali do večera. Ko so bili tramovi na »plati« , smo jih »obajtali« (pokončne), nasadili na »cofe« (vzdolžne) in zvečer tretjega dne je bil »cimper« gotov. No, za silo gotov, končali smo le s tistim najbolj grobim in težaškim delom, z dviganjem, prenašanjem  in sestavljanjem tramov. Vse ostalo bo  sama opravila nežna tesarjeva roka.

Zadnji dan je našemu prijatelju večkrat zazvonil mobilnik. Ponavadi v najbolj neprimernem trenutku, ko je stoječ  na lestvi ali loveč ravnotežje na majavi deski  visoko nad tlemi z macolo zabijal klamfe v trame. »A ti že spet baba ne da mira?« je godrnjal mojster tesar.  »Ja, spomnila me je, da sem ji za danes obljubil, da jo bom peljal na Bled na kremšnito« je rekel naš prijatelj,  »in zdaj je užaljena, ker nisem držal besede.«

»Tale tvoja nova kravica pa se je začela nekam zgodaj muliti. Tvoje prejšnje so počakale vsaj toliko, da si jim postavil  štalco…« je spet nekoga zasrbel jezik. »In so me šele potem brcnile ven, si hotel reči« je naš prijatelj dokončal, kar je oni začel.

Ja, stari prijatelji si lahko marsikaj rečejo. Sploh pa, ker je to  v 20 letih že tretja hiša, ki jo spravljamo pod streho enemu in istemu prijatelju. Dvakrat se je ločil in obe prejšnji hiši je brez odškodnine, brez prepirov in pravdanja prepustil bivšima ženama, pa  otrokom iz obeh zakonov. Prav lahko, da se bomo čez 10 let spet srečali pri mešanju malte, podajanju opek, prenašanju plohov in dvigovanju tramov. Če bomo sploh še pri močeh za tako delo.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !