Brezdomci

Kadar sem v Ljubljani in mi zapaše pizza, grem ponavadi v Ljubljanski dvor. Nisem zmeraj tako lačen, da bi se lotil cele, ponavadi vzamem samo en kos in ga grem pojest na klopco na Dvornem trgu. Tako tudi zadnjič. Ravno je nehalo padati, klopca je bila še mokra od dežja, zato sem nanjo pogrnil vetrovko, da si ne bi zmočil hlač. Takoj po prvem grižljaju sem že dobil družbo. Najprej so prifrčali vrabci in golobi pobirat drobtine, ki so mi padale iz papirnatega pladenjčka na tla. Čez čas sta prisedla dva pijančka in s kovancem odprla flašo vina, ki sta jo bila prinesla iz bližnje trgovine. Mlajši me je takoj nagovoril: »Ojla, stari, a bi tudi nama privoščil en kos pizze. Brezdomca sva, stradava. Temule vincu je treba malo podlage, prehitro steče skozi, če ga rukneš na tešč!«

»V redu fanta, dam vama za pizzo, ampak prvi požirek je moj,« sem pokazal na flašo. Takoj sta bila zato. Dal sem jima dva evra za kos pizze, nagnil flašo in naredil dolg požirek grajske črnine. Prav prileglo se mi je po mastnem obroku. Seveda ni ostalo samo pri enem požirku. Toliko časa smo si podajali flašo, da se je pokazalo dno in potem sem seveda spet izvlekel cekin za še eno flašo. »Stari, ti si tudi brezdomec, a?!« sta se me lotila pri drugi flaši, ko smo ga imeli že vsi trije malo pod kapo. »A se mi vidi po ksihtu« sem zamomljal z debelim jezikom, čohajoč se po bradi. »saj se res nisem že ves teden obril.« – »Ja pa po srajci,« sta rekla. »Se ti vidi, da ti baba nič več ne spegla.« – »Pa tudi zašije ne,« je povzel drugi. »Manjka ti knof na levem rokavu – pa tudi iz hlač ti bo zdaj zdaj tič pogledal. A ne vidiš da maš strgan fršlus?!«

Pri tretji flaši sem vse povedal in priznal. Ne samo, da mi žena nič ne skuha nič zašije nič opere, tudi to, da mi je ušla od mize in iz postelje, da se je sfukala z drugim in me iz moje lastne hiše podi kot steklega psa. Ko pa pridem domov in ji v obraz povem, kar ji gre, pa glumi živčni zlom in kliče policijo.

Takoj ko sem se verbalno skozlal, sem bruhnil iz sebe tudi vse, kar sem pojedel in popil. Omotičen od slabosti sem legel na klopco in zadnja stvar, ki se jo spomnim, preden mi je padla megla na oči, so bili vrabci in golobi, ki so čofotali po mojem kozlanju in drug drugemu vlekli iz kljunov sluzaste in prežvečene koščke pizze, dobro namočene v grajski črnini.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Brezdomci”

  1. domovoj komentira:

    Sam poleg pizze namesto vina preferiram pivo, točeno in to v kriglu. Doma si najraje skuham špagete (usoda je tudi meni namenila samotarsko in odljudno čud, zato je vsa sreča, da sem se kot prisilni pospeševalec bratstva in enotnosti v banjaluški trpezariji naučil vsaj kuhati), ki so moja omiljena jed. Včasih odlomastim še v bližnjo gostilno na izvrsten prebranac, pa tudi nad tamkajšnjim izborom mladih prsatih kelnarc se ne morem pritoževati.

  2. nevenka komentira:

    Slabo si izbral in prvič in drugič. Kozlanje pomaga samo kratkoročno.
    Veš, tudi samskost ima svoje prednosti. Vsekakor je boljša od slabega razmerja. In privadiš se ji tudi. Še preveč.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !