Ko bom velik, bom smetar

Imam dober poklic in tudi zaslužim še kar. Svojega poklica ne bi kar tako zamenjal. Sicer spoštujem vsako dobro in pošteno opravljeno delo, a sam si nikoli nisem želel postati zdravnik, pravnik, profesor, inženir, bančnik, gospodarstvenik, politik, diplomat, igralec ali novinar. – Lahko pa bi bil pastir, gozdar, mornar, plavžar ali cestar. Ali pa miner v kamnolomu, kot moj oče.

V mladosti, tja do svojega tridesetega, petintridesetega leta, sem živel vetrnjaško in počel marsikaj. Preživljal sem se s priložnostnimi deli na gradbiščih in v tovarnah, zbiral staro železo in barvne kovine, pisal potopise in reportaže za lokalne časopise, celo na ladjah sem delal nekaj let.

V začetku osemdesetih sem kar lepo zaslužil s kavo in kavnimi mlinčki. Iz Avstrije v Bosno sem švercal kavo, od tam nazaj pa bosanske kavne mlinčke. Na sarajevski Baščaršiji sem dobil za eno kilo kave en ročni kavni mlinček, za katerega sem v Avstriji iztržil toliko, da sem lahko nabavil pet kil kave.

Na črnem trgu in v sivi ekonomiji se še zdaj znajdem bolje kot v kateremkoli resnem poslu. Imam majhno zasebno podjetje, navzven je vse OK , poslujem povsem legalno, če pa bi me kdo vzel na muho in vtaknil nos v moje knjigovodstvo, bi se zgrozil: nič ne štima, čisto nič! Računovodkinja, ki mi pride enkrat na mesec urejevat papirje, že vnaprej ve, kaj jo čaka. »Vse je narobe,” ugotovi že na prvi pogled, jaz pa:
” Naredite tako, da bo vse prav!« Nakar me karajoče pogleda izza očal, globoko zavzdihne, zaskrbljeno odkima z glavo – na koncu pa zmeraj naredi tako da je vse prav. Mora biti, saj jo zato plačujem.

Na travniku v bližini moje delavnice so pred tremi leti zgradili center za ločeno zbiranje komunalnih odpadkov. Najprej sem se pridušal, ker so mi pokvarili razgled na naravo in drevesa, potem pa sem se počasi navadil. S komunalci sem se celo spoprijateljil in smo začeli skupaj hoditi na pivo. Na poti iz bifeja sem se potem ustavil še malo pri njih, malo sem pogledal po zabojnikih z odpadki, povlekel ven to in ono in nesel s sabo. Počasi se mi je v delavnici nabralo čuda stvari, ki niso imele nobene zveze z mojim delom: konjski komati, staro kovaško orodje, čevljarska kopita, starinski likalniki na žerjavico, bakreni in medeninasti svečniki, uteži, možnarji, trobente, citre, harmonike; celo poslikana kmečka skrinja z letnico 1794, gašperček in šivalni stroj!

Najraje pa brskam po zabojniku s starim papirjem. Tam najdem stare razglednice, podobice, dokumente, rokopise, notne liste, slikanice, krojne pole… Predvsem pa knjige! Ne samo enkrat se je zgodilo, da so pripeljali v smeti kompletne družinske knjižnice in so me knjige počakale kar na paleti, lepo zložene v škatlah, prijatelji komunalci pa so mi še voziček posodili, da sem jih lahko odpeljal čez cesto k sebi.

Dober poklic imam, dobro zaslužim in svojega poklica ne bi kar tako zamenjal. Samo en poklic je boljši od mojega – poklic smetarja. To delo je prav tako zanimivo in razburljivo kot delo zlatokopa ali iskalca biserov. In če se spoznaš na stvari in znaš pretopiti v denar, kar izbrskaš iz smeti, lahko zaslužiš toliko, da ti denarja še ostaja!

  • Share/Bookmark

4 odgovorov to “Ko bom velik, bom smetar”

  1. niko komentira:

    Dobro razmišljanje – za razliko od tistih, ki ne razmišljajo, ravnajo pa: ko bom velik, bom smetil.

  2. Maj komentira:

    Bravo. Take rabimo.

  3. domovoj komentira:

    Keramičar ali vrtnar. V svoji sveti preproščini si pač predstavljam, da sta dotična poklica – poleg tega, da sta kreativna – manj stresna. No, vsekakor manj kot delo v prosveti. :neutral:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !