Arhiv za April, 2010

Pastir

Sreda, April 21st, 2010

 V LJ po dolgem času srečal B. Sedel je na klopci ob Ljubljanici, zatopljen v staro pastirsko igro, pri kateri sestavljaš in razstavljaš lesene klinčke, oz. zagozde. B. je bil v mladosti pastir, na Jelovici je pasel krave. Enkrat pred 30 leti sem ga obiskal v njegovi koči, prišel sem zvečer, ko je pri petrolejki bral Zaratustro in si svinčnikom delal zabeležke na robovih knjige. Beseda na besedo, pijača na pijačo in na koncu sva se stepla. Jaz sem začel pretep, jaz sem ga prvi na gobec, na živec mi je stopil s filozofažo o Nietzscheju in Hesseju, o neuki čredi in razsvetljenih pastirjih, o nadljudeh in podljudeh, o tistih, ki se med seboj prepoznavajo po zvezdi na čelu in onih, ki slepo rijejo po blatu. Ne vem, kaj mi je bilo, najbrž sem mu hotel povedati, da ni glavni tisti, ki veliko gobca, ampak tisti, ki prvi vstane in prvi udari. 

Ves naslednji dan sva z B. zganjala skupaj po jelovških gmajnah porazgubljene krave, ob koncu dneva pa sva bila tako utrujena  in lačna, da se nama ni ljubilo niti filozofirati, kaj šele pretepati. Skuhala sva čorbo in se dolgo v noč prijazno menila vsakdanje reči o kravah, puncah in skupnih prijateljih.

  • Share/Bookmark

Slovenec Slovencu sosed. Še en prizor.

Torek, April 20th, 2010

Podpisani ———- vlagam pritožbo zoper plačilni nalog ser.št. ———– , ki je bil napisan in mi vročen dne ———- s strani vaših policistov.

Ko sva z ženo pred 11 leti kupila hišo, v kateri sedaj živiva, sva pridobila tudi pravico do uporabe dela notranjega dvorišča, skupaj z lastniki sosednje hiše (družina G.) – prav tako pa tudi pravico do uporabe dela terase nad garažo, zgrajeno med našo in drugo sosednjo hišo. (Hiša in garaža last družine Š.).

Medtem, ko je bila naša pravica do uporabe dvorišča določena že v kupoprodajni pogodbi, sklenjeni ob nakupu hiše, pa je bila pravica do uporabe dela terase dogovorjena ob naši vselitvi, in sicer smo se o tem ustno dogovorili A.Š., E.T. in gospod S., šef nepremičninske firme S., ki je bila posrednica pri prodaji, oz.nakupu hiše. Pravzaprav smo se dogovorili le o nadaljevanju pravice, ki so jo imeli (in so nas nanjo tudi opozorili!) že prejšnji lastniki naše hiše, družina H. Ta pravica pa je izvirala iz dejstva, da so Š-jevi pri gradnji garaže vzeli svetlobo oknu v spodnjem delu H.-jeve (zdaj naše) hiše, v zgornjem delu pa so odstranili lesen balkon, ki se je pred gradnjo Š-jeve garaže raztezal skoraj po celotni dolžini naše hiše.

Uporaba dela terase med našo in Š-jevo hišo, na površini odstranjenega balkona pod nadstreškom naše hiše, je torej funkcionalno upravičeno, samo po sebi umevno in konec koncev tudi že zdavnaj sporazumno dogovorjeno nadomestilo za odvzeti balkon v nadstropju naše hiše – in odvzeto svetlobo v pritličju! Del terase v širini nadstreška ob celotni dolžini naše hiše smo več kot 10 let izključno uporabljali samo mi – jaz, žena, sin, naš pes in naša mačka! Te uporabe ali pravice do nje nam vse odkar živimo na tem naslovu, nikoli nihče od Š-jevih ni oporekal ali kratil! Pred leti smo, in to sporazumno s Š-jevimi, naš del terase ogradili tudi z montažno ograjo in bambusovimi zastirkami in se tako tudi fizično ogradili od njih. In če so bile že kdaj pripombe z njihove strani, so bile samo o velikosti površine, ki jo zasedamo, oz. bi jo po njihovem smeli zasedati – npr. tedaj ko so krovci pri popravilu naše strehe zaradi konstrukcijskih razlogov za 10cm podaljšali nadstrešek…

Pred nekako dvema mesecema in pol so mi Š- jevi povedali, da jim v garaži zamaka, da imajo zato namen zamenjati dotrajane ploščice na terasi in me prosili naj pred začetkom del z nje umaknem ograjo in vse druge stvari. To sem tudi storil. V naslednjih dneh in tednih so odstranili stare ploščice in malto, potem pa prenehali z delom. Od začetka maja do sredine junija se na terasi ni dogajalo praktično nič, po njej je hodila samo naša mačka.

Dne ———- sem iz geodetskega podjetja G. prejel vabilo na mejno obravnavo, ki jo je naročila Š.D. v imenu družine Š. Na obravnavi so mi Š- jevi povedali , da smatrajo celotno teraso za svojo lastnino in da od tega dne dalje meni in moji družini prepovedujejo dostop do nje in njeno uporabo. To sem vzel na znanje, takoj zapustil mejno obravnavo in šel po nadaljnja navodila k svojemu odvetniku.

Odvetnik mi je svetoval, naj uporabljam teraso tako kot sem jo uporabljal doslej, če pa me bodo skušali pri tem fizično ovirati, izvajati nasilje ali groziti z nasiljem, naj pokličem policijo. Popoldne me ni bilo doma, ko pa sem se zvečer vrnil, sta bila oba izhoda na teraso, iz sprednjega balkona in iz kuhinje, zagrajena z močno, meter visoko železno ograjo in 5cm od zunanjega zida naše hiše z vijaki privito v betonska tla. Poklical sem policijsko postajo, policisti so prišli, naredili zapisnik in potem šli še k Š-jevim.
Potem ko se eno debelo uro po odhodu policistov iz naše hiše ni še nič zgodilo z ograjo, sem šel ven, jo odstranil in jo v razdalji enega metra od hiše položil na tla.

Naslednji dan sta bila oba dela ograje spet pred mojimi vrati, oz. izhodom na teraso. Spet sem ju odstranil in ko sem malo zatem zunaj na ulici srečal D.Š., sem jo – zelo mirno in vljudno – opozoril, naj mi ne postavljajo ovir pred vrata in ne zagrajujejo izhodov na teraso, ker bom tudi v bodoče odstranil vse, kar se bo znašlo pred njimi.

Tretjega dne zvečer je bila ob mojem prihodu domov ograja že tretjič pred mojimi vrati. Z namenom, da jo odstranim kasneje, oz. zjutraj, sem šel v drug prostor gledat televizijo. Čez čas sem zaslišal s terase močno razbijanje. Šel sem na svoj balkon (ne na teraso) in videl na terasi mlajšega moškega, na videz znanega, saj sem ga v zadnjem letu pogosto srečeval pred Š-jevo hišo ali videval pri popravljanju avtomobilov zadaj v garaži, menda je družinski prijatelj Š-jevih – sicer pa niti ne vem, kako mu je ime in kako se piše. (A sem miren glede tega, ker verjamem, da je to policiji že kako uspelo zvedeti.) Ta človek je z macolo izpodbijal lesen steber, s katero se je ostrešje naše hiše opiralo na teraso cca. 1m od vogala hiše.

Sploh se nisem nič razburil, samo opozoril sem ga, da se utegnejo strešni tramovi zrušiti nanj, če bodo ostali brez opore. (In res se je streha opazno zamajala in se tudi povesila, ko je po zamahih macole nosilni steber brez opore zabingljal v zraku . In binglja še zdaj, ko pišem ta ugovor!).

— Če se bo to zgodilo, me bo tožil, je rekel človek – in priznam, da se ob tej grožnji res nisem mogel ubraniti rahlega nasmeha. Tako sva si izmenjala še par besed, vsak na svoji strani zgoraj omenjene ograje, ki je ves čas trdno in pokončno stala med nama – o stebru, ograji, pa o tem kdo se bo nazadnje smejal in kdo ne – ampak že ob naslednji grožnji mi ni bilo več do smeha. Da utegnem hitro ostati brez zob v ustih, mi je rekel, ko pa je videl , da se tudi zdaj še nisem dokončno podelal, se je široko razkoračen z obema rokama naslonil na ograjo, rekoč naj se jo le dotaknem, če si upam.

Sem si upal, ampak dotaknil sem se ograje, ne človeka, kot mi očitate v plačilnem nalogu. Sva se dotaknila, a samo enkrat – dotaknil se me je človek, ko me je udaril po roki. Potem sem se odstranil od ograje in poklical policijo.

  • Share/Bookmark

Avtoportret v eni potezi. Druga poteza.

Nedelja, April 18th, 2010

»Težak karakter, sprt z ženo in sosedi, tujec v lastni hiši.«

 Glede na to, da je bil moj zadnji blog zelo kratek, sem uporabil zanj veliko preveč črne barve. Res je, da bi me sosedje najraje utopili v žlici vode in da me je tudi žena tako rekoč dala na čevelj, (ker je zadnje čase skoraj ne vidim več v hiši, mislim da se je tudi že odselila) -  ni pa res da sem težak karakter, kje neki, zelo prijazen človeček sem, in kar ne morem dojeti, da delajo z mano kot s kakšno nevarno zverino, ki jo je treba ukrotiti, onemogočiti, kaznovati  in izolirati.

 Počasi pa se navajam tudi na to,  da se počutim kot tujec v lastni hiši.  Ni se dobro preveč udomačiti in zasedeti, niti v lastni hiši niti pri lastni ženi.  Tudi domači copati te lahko ožulijo.  In tudi zdrajsani  popotni  škrpeti  so lahko balzam za noge.

  • Share/Bookmark

Avtoportret v eni potezi

Petek, April 16th, 2010

Težak karakter, sprt z ženo in sosedi, tujec v lastni hiši

  • Share/Bookmark

Očistimo Slovenijo ali zakaj nimam slike v Albumu slovenskih pisateljev?

Petek, April 16th, 2010

Zelo težko se lotim kakršnegakoli dela. Zelo redko se mi zgodi, da bi pospravljal po hiši. Še najbolj sovražim čiščenje. Če pa se že česa lotim, se lotim temeljito. V soboto dopoldne sem temeljito pospravil in počistil balkon. To je bil res pravi herkulski podvig. Nagradil sem se s sladoledom v bližnji slaščičarni in z dolgim popoldanskim sprehodom po travnikih ob Savi.

Na enem od teh samotnih in idiličnih travnikov je stal avtomobil. Osebni avto. Limuzina. Pravzaprav samo karoserija brez motorja, koles, sedežev in šip, pa z na široko odprto sprednjo havbo. Nič stolčeno, nič zarjavelo, vse lepo pokitano in celo na novo prebarvano z rdečo osnovno barvo. Kot da bi  ga z dvorišča kakšne avtoličarske delavnice odnesel tajfun in ga potem več kilometrov stran nežno spustil na tla.  Nikjer hiše, nikjer človeka, samo Sava, travniki in gozd, pa sem in tja kakšen kozolec ali senik. Pa tale plehnata lupina. Res slikovit prizor.

Potem sem opazil, da se mi z druge strani travnika približujeta dve postavi. Dve dekleti, ena s fotoaparatom čez ramo, zapuščena karoserija sredi polja je pritegnila tudi njuno pozornost, pofotkali sta jo z vseh zornih kotov, celo zapisovali sta si nekaj v notes, to bo gotovo reportaža za lokalni časopis, sem pomislil, nekaj na ekološko temo, o nemarnežih, ki onesnažujejo naravo itd.

Šele čez čas, ko sem bil že daleč proč od pločevinastega torza  in obeh deklet, mi je šinilo v glavo, joj škoda, še mene bi lahko slikali zraven avta, v pozi mehanika, ki se sklanja pod havbo, tudi ozadje bi bilo imenitno, bel  zasnežen Triglav in črni nevihtni oblaki, ja škoda da se nisem tega že prej spomnil. Tisti hip se je namreč ulil dež  in že smo se razbežali vsak na svojo stran iskat streho, jaz in dekleti.

Ko sem šel včeraj spet dol k Savi, avtomobilske karoserije že ni bilo več na starem mestu. Pa tudi če bi bila, bi bilo najbrž že preveliko naključje, če bi  bili tam spet tudi punci s fotoaparatom. Zato še zdaj nimam svoje slike v Albumu slovenskih pisateljev in je vprašanje, če jo bom sploh kdaj imel.

  • Share/Bookmark

Ugovor

Torek, April 13th, 2010

Edo Torkar, Zavod Proantika Radovljica

Edvard Povalej, Tržni inšpektorat RS,  enota Kranj

UGOVOR zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse

Podpisani Edo Torkar, ustanovitelj in odgovorna oseba  Zavoda Proantika ugovarjam – tako v svojem imenu kot v imenu svojega zavoda – plačilu sodne takse (2×30€= 60€), ki ste jo odredili z dopisoma št. 7100-2132/2009-7-28009 in št. 7100-2132/2009-8-28009, oba z datumom 7.4.2010.

Ponižujoče  in perverzno je, da me Tržni inšpektorat najprej kaznuje (s prepovedjo internetne prodaje rabljenih knjig), potem pa  naj se za to kazen še zahvalim s plačilom takse! Da poljubim roko, ki me je udarila. In to kar dvakrat – dva poljuba za dva udarca! Čista perverznost! Na isti naslov ste mi namreč poslali dva identična plačilna naloga, enega na ime Edo Torkar in drugega na ime Zavod Proantika, čeprav sem vam že v enem od prejšnjih dopisov pojasnil, da je Proantika moj zasebni zavod, ki ima sedež na mojem zasebnem naslovu.  Takorekoč sem poročen z njo, deliva si mizo in posteljo, jeva iz iste sklede, pijeva iz iste flaše  in imava tudi skupno blagajno. (Žal trenutno popolnoma prazno – to pa je tudi vaša krivda, ker se moram ubadati z vami namesto da bi se posvečal svojim  poslom!).  

G. Povalej, navadna grabežljivost je to, da  za en prekršek iz ene blagajne z dvema plačilnima nalogoma terjate dve sodni taksi. Vem da ne bo šlo nič v vaš žep in da se samo držite zakona in predpisanih postopkov. Vem pa tudi to, da niso največji škodljivci tisti, ki kršijo zakone, ampak tisti, ki se jih slepo držijo in v imenu zakona drugim delajo škodo!

Pred dnevi ste me poklicali po telefonu in v preblisku spravljivosti sem vam obljubil, da bom do konca meseca aprila Proantiko doregistriral tudi za spletno prodajo knjig. Kar sem obljubil, bom tudi izpolnil – z enim velikim upanjem, da bom potem imel mir pred vašimi poizvedovanji, prepovedmi, kaznimi, opomini, sodnimi in upravnimi taksami ipd. Če se bo pa to sranje nadaljevalo, bom pa itak ukinil zavod, se skril v ilegalo in res začel delati na črno. Šlo mi bo bolje kot mi gre zdaj, pa še živci mi ne bodo trpeli. Lep pozdrav!

Radovljica, 14. aprila 2010.                  Edo Torkar

  • Share/Bookmark

Mrličevi zobje

Torek, April 13th, 2010

Totalna masaža. Super!
Totalna razprodaja. Samo da gre!
Totalna pijanost. Normalno!
Totalno razbit avto. Slabo!
Totalna zobna proteza. Katastrofa!

Moja mama je ostala brez vseh svojih zob že pri 36 letih, kmalu po četrtem porodu. Oče pa še pri 65-ih ni potreboval odpirača za flaše, saj jih je odpiral kar z zobmi.

Malo sem po očetu in malo po mami. Po mojem zadnjem obisku pri zobozdravniku pa mi je jasno, da sem bolj po mami. Povedal mi je, da me čaka totalka. Totalna zobna proteza. Najprej zgoraj, potem pa še spodaj. Katastrofa! No, potem je pogledal rentgenske slike in ugotovil, da je po nekaj zob v zgornji in spodnji čeljusti še zmeraj zdravih in da se jih bo mogoče dalo povezati s kombinacijo fiksnega mostička in delne proteze.

Še ne vem kaj bo, totalka ali delna proteza, a vse bo boljše kot gnijoči in razpadajoči zobje pod razmajanimi prevlekami, vnete in otekle dlesni, pa topo kljujajoča bolečina, ki je ne ublažijo ne aspirin ne lekadol ne tramal in so ji kos le še močni antibiotiki!

Tukaj se očitno ne da nič več narediti. To pomlad me čaka žaganje starega mostička, puljenje zob, (oz. tistega, kar je od njih ostalo), zdravljenje dlesni, jemanje odtisov, pomerjanje in navajanje na protezo.

V našem družinskem izročilu se je ohranila legenda o moji stari mami in njeni zobni protezi. Takoj ko je prišla iz ordinacije domov z novo protezo, jo je spravila v predal, češ da so to mrličevi zobje in da mrliča že ne bo imela v ustih. In je ni nikoli več vzela iz predala.

  • Share/Bookmark

Bolšjak

Nedelja, April 11th, 2010

Moja obleka je ponošena in čevlji pošvedrani, pa ne zato, ker bi mi bilo vseeno kako zgledam, ali bi se mi zdelo škoda denarja za novo obutev ali garderobo. Le nekako mi ne paše utrujati vsega naveličanih in slabo plačanih prodajalk v tekstilnih trgovinah, brskati po policah in obešalnikih, izbirati, primerjati in pomerjati. To je zame veliko let počela žena. Kadar se ji je zazdelo, da so cunje, ki jih imam na sebi, že preveč »cotaste«, me je dobesedno zvlekla v ONA-ON čez cesto, da bi naredila iz mene spet »človeka«. (Me na novo oblekla od nog do glave). Zelo je bila zadovoljna sama s sabo, kadar ji je uspel tak podvig – tudi zato, ker je na moj račun zmeraj nabavila kakšno cunjico tudi zase.

(Odkar sem pa spet samski, pa že spet skoraj nisem več podoben “človeku”…)

Tudi kadar grem v špecerijo po hrano, zmečem v voziček brez premisleka vse, kar mi pride pod roko, samo da bi bil čimprej pri blagajni in čimprej zunaj. (Potem pa čez tri ali pet dni mečem v smeti neporabljen kruh, uvelo solato, plesniv paradižnik, gnilo sadje, pokvarjeno mleko…)

Edina trgovina, v kateri me ne prime, da bi takoj pobegnil iz nje, je kramarska tržnica (bolšji trg) blizu ljubljanskega smetišča na Cesti dveh cesarjev. Tam se mi nikamor ne mudi, tam nikoli ne gledam na uro, tam se mi čas ustavi, tam me celo gužva ne moti, po cele ure se drenjam med štanti, debatiram z znanci in prodajalci, (ki so tudi že skoraj vsi po vrsti moji znanci), in vsi kuharji in natakarice v tamkajšnji srbski gostilnici dobro vedo, da mi zraven prebranca ne smejo prinesti klobase, ampak tri ljute feferone v dobro zapečeni lepinji.

Balkanec sem, (odkar smo v Evropi, sem to že »iz inata«) in na bolšjaka hodim bolj zaradi uživancije v živahni južnjaški scenografiji kot zaradi samega nakupovanja. (Če pa že kaj kupim, so to v glavnem stare knjige in razglednice, najraje od koga, ki jih je pobral iz smeti in jim ne pozna prave vrednosti.)

V hiši in delavnici se mi nabira veliko razne krame in včasih razmišljam, da bi tudi sam začel prodajati na bolšjem trgu. Ampak potem bi moral 5 ali 6 ur sedeti ali stati na enem mestu, ne bi si mogel več privoščiti komoditete neobveznega sprehajanja in ogledovanja stvari, ki jih prodajajo drugi. Najbrž pa tudi zaslužil ne bi kaj prida, saj bi vse prodal za vsako ceno, samo da mi ne bi bilo treba tovoriti nazaj domov.

  • Share/Bookmark

Larpurlartist

Sobota, April 10th, 2010

Prijateljica, ki bere moje bloge, mi je zadnjič rekla:»Edo, včasih je pa najbolj zdravo oditi in pustiti stvari za seboj. Škoda živcev za vsakodnevne borbe.«

Ob tem sočutnem nasvetu  me je resno zaskrbelo, če nemara ne delujem kot človek, ki potrebuje nege in tolažbe? Kot človek, ki uporablja (zlorablja)  internet  za jadikovanje o svojih osebnih težavah? Kot človek, ki izkorišča dejstvo, da mu v družbi internetnih prijateljev in bralcev ne bo treba plačati runde, da bi bili pripravljeni prenašati njegovo teženje in nakladanje o tem, kdo in kaj vse mu greni življenje?

Raje sem larpurlartist. (Nekdo, ki nima nič posebnega za povedat in piše samo zato, ker preprosto uživa v pisanju.) Ni mi pomembno, da drugi vedo ali mi gre slabo ali dobro, ali sploh kako mi gre. Pomembno mi je napisati dober blog. Ali vsaj dober stavek. Ali dva stavka zapored. Na takšno ali drugačno temo.

Ko sem še hodil v srednjo šolo in smo pri slovenščini pisali šolske spise, sem zelo užival, če mi je prišlo izpod peresa kaj takega, kar ni imelo nobene zveze z naslovom. Na primer, v spisu PRVI MAJ – DELAVSKI PRAZNIK sem se na dolgo in široko razpisal o pogrebu moje stare mame, na katerem sem bil nekaj dni prej. Pri profesorici Ivici sem jo zaradi takšnih oddaljevanj od predpisane snovi slabo odnesel. Kljub temu da sem se v zagovor skliceval na Prousta, Faulknerja in Joyca, na načela modernega romana, na prosto sledenje toku misli… Že v prvem letniku sem imel popravca iz slovenščine, pa tudi pri maturi sem gladko zakoličil.

Hvalabogu že dolgo ne hodim več v šolo in mi ni treba razburjati profesorice z odgovorom »Na nič nisem mislil!«, ko me je vprašala, kaj sem mislil s tem, kar sem napisal.

O vprašanjih, ki me resno mučijo v življenju, tudi to, na katerega me je napeljala prijateljica: Oditi ali ne oditi (od nekje, od nekoga) – pa veliko razmišljam, se o tem tudi včasih s kom pogovarjam – s pisanjem pa jim nekako nisem kos.

  • Share/Bookmark

Počasi skuhana žaba

Petek, April 9th, 2010

Imam ženo in nimam žene.

Pravzaprav je nimam. Najprej mi je ušla iz postelje in spalnice, potem tudi iz kuhinje in dnevne sobe. Preselila se je v pritličje hiše, kjer si je uredila svoje stanovanje s svojo kuhinjo in sanitarijami, tudi s svojim vhodom skozi zadnja vrata z dvoriščne strani hiše. Tudi skupni hodnik v pritličju je zagradila z zidom, tako da je hiša ostala odznotraj povezana z enimi samimi vrati, ki jih tudi hotela zazidati, pa ji nisem dovolil, zato jih je s svoje strani zaslonila s težko hrastovo omaro.

Tega ni naredila čez noč, zaradi kakšne nenadne hude zamere ali česa takega. V lonec, kjer me je nameravala skuhati, je vrelo vodo dolivala počasi; tako počasi, da še sam nisem vedel kdaj sem skuhan. Nič nisem rekel, nič naredil, zares sem otrpnil kot pri živem telesu počasi skuhana žaba. Nisem mogel, nisem hotel doumeti, kaj se dogaja. Čakal sem, čakal in čakal, samo čakal sem. Čakal sem da bo prišla nazaj in da bo med nama spet tako kot je bilo nekoč. Saj ni bilo nikoli idealno, bili so prepiri, nesporazumi, izbruhi jeze in ljubosumja (predvsem z njene strani), bile so ure in dnevi užaljenega molčanja (z njene strani) – pa se je potem zmeraj vse nekako uredilo. Sva si povedala, kar nama je ležalo na duši, sva se objela, sem jo požgečkal, da se je zasmejala in ji potem poljubljal jamice v ličkih, sva padla na posteljo in se ljubila, spet je bil hec, spet je bil smeh, spet je bilo kakšen teden ali dva vse v redu.

Tudi potem ko je pobrala še zadnje svoje cunjice iz najinih skupnih omar, je še zmeraj prišla kdaj pa kdaj gor k meni. K štedilniku, k mizi, tudi v posteljo. A tudi na tej zadnji postaji dneva, na kateri sva v najinih boljših časih strla marsikak zakonski oreh, zdaj ni bilo več tako kot nekoč. Še poljubljati se mi ni več pustila, ne na zgornja in ne na spodnja usta. Nič več razkošja Kamasutre, samo še evropska klasika.

Tako, zdaj pa še to ne več. Zazidana vsak v svoj del hiše živiva z ženo že  tretje  leto vsak svoje zasebno življenje. Srečujeva se malo, pogovarjava še manj, pa še to same vsakdanje stvari v zvezi s hišo, sosedi in najinim otrokom. (Hvalabogu že odraslim in samostojnim človeškim bitjem, ki mu nora starša s svojimi zakonskimi krizami in izpadi ne moreta več narediti velike škode).

Včasih jo zagledam skozi okno, zunaj na ulici, ko prihaja ali odhaja z doma, in si rečem: »Mater, kakšna baba! Če bom kdaj imel kakšno, bom imel to!«

In tiho zažvižgam.

  • Share/Bookmark

Prava moška družba

Četrtek, April 8th, 2010

Glajd, stropnik, poveznik, cimper, cof, pozidnica, lega, špera, glava, sleme.

Teh besed  iz tesarskega besednjaka smo se dosti naslišali in nagovorili v zadnjih  dneh, ko smo pomagali prijatelju, ki na vasi gradi hišo. Sosedje, ki so začeli zidati v istem času, so se v svoje nove hiše že zdavnaj vselili, naš prijatelj pa je z malo denarja in  z veliko dobre volje (pa  s pomočjo prijateljev, ki mu, če le utegnemo, priskočimo na pomoč), v dveh letih komaj prigural do druge »plate«.

Mojster cimperman je bil stare šole, očitno še ni nikoli slišal za dvigalo, tudi za navaden  škripec ne, težke in masivne  strešne tramove smo dvigali kar na roke. Na en konec trama smo navezali vrv, dva sva zlezla na streho in s pomočjo vrvi postavila tram pokonci, druga dva sta poprijela  na spodnjem koncu in potem smo ga vsi štirje z vlečenjem in  dviganjem, nazadnje pa tudi z guganjem in vaganjem malo po malo spravili na streho. Ja, tako se je delalo že pred 2000 leti, za časa svetopisemskega tesarja  Jožefa!

Začeli smo zjutraj, opoldne smo šli v vaško gostilno na
kosilo, potem pa brez premora delali do večera. Ko so bili tramovi na »plati« , smo jih »obajtali« (pokončne), nasadili na »cofe« (vzdolžne) in zvečer tretjega dne je bil »cimper« gotov. No, za silo gotov, končali smo le s tistim najbolj grobim in težaškim delom, z dviganjem, prenašanjem  in sestavljanjem tramov. Vse ostalo bo  sama opravila nežna tesarjeva roka.

Zadnji dan je našemu prijatelju večkrat zazvonil mobilnik. Ponavadi v najbolj neprimernem trenutku, ko je stoječ  na lestvi ali loveč ravnotežje na majavi deski  visoko nad tlemi z macolo zabijal klamfe v trame. »A ti že spet baba ne da mira?« je godrnjal mojster tesar.  »Ja, spomnila me je, da sem ji za danes obljubil, da jo bom peljal na Bled na kremšnito« je rekel naš prijatelj,  »in zdaj je užaljena, ker nisem držal besede.«

»Tale tvoja nova kravica pa se je začela nekam zgodaj muliti. Tvoje prejšnje so počakale vsaj toliko, da si jim postavil  štalco…« je spet nekoga zasrbel jezik. »In so me šele potem brcnile ven, si hotel reči« je naš prijatelj dokončal, kar je oni začel.

Ja, stari prijatelji si lahko marsikaj rečejo. Sploh pa, ker je to  v 20 letih že tretja hiša, ki jo spravljamo pod streho enemu in istemu prijatelju. Dvakrat se je ločil in obe prejšnji hiši je brez odškodnine, brez prepirov in pravdanja prepustil bivšima ženama, pa  otrokom iz obeh zakonov. Prav lahko, da se bomo čez 10 let spet srečali pri mešanju malte, podajanju opek, prenašanju plohov in dvigovanju tramov. Če bomo sploh še pri močeh za tako delo.

  • Share/Bookmark

Pritožba

Sreda, April 7th, 2010

Edo Torkar, Zavod Proantika Radovljica

Edvard Povalej, Tržni inšpektorat RS, območna  enota Kranj

Spoštovani,

dne 23.3.2010 ste z odločbo št. 0610-9615/2009-8-28009 meni, oz. mojemu zasebnemu zavodu Proantika prepovedali opravljati dejavnost prodaje starih in rabljenih knjig po pošti in  internetu  z obrazložitvijo, da je to delo na črno, ker da  moj  zavod za to dejavnost ni registriran in da mora biti ta odločba izvršena takoj  naslednji dan po njenem prejemu.

Vaši odločbi nasprotujem iz naslednjih razlogov:

Proantika je – navajam polni uradni naziv – »zasebni zavod za ohranjanje, vrednotenje in posredovanje knjižne dediščine«. Zavod  ne prejema nobenih dotacij, oz.subvencij in se  vzdržuje sam s posredovanjem (prodajo) starih in rabljenih knjig. Vzdržuje in preživlja pa tudi mene osebno, saj sem v tem zavodu ustanovitelj, direktor in čistilka v eni osebi,  in je prodaja knjig moj edini vir dohodkov. Ker v radovljiški bukvarni ne prodam  dovolj za spodobno preživetje, prodajam tudi preko interneta. Tudi ta način prodaje sam zase  ne bi bil dovolj za  preživetje – oboje skupaj pa mi le nanese toliko, da mi nekako znese. Če bi se poleg klasične prodaje starih knjig   Proantika ukvarjala z nečim, kar ne bi imelo nobene zveze z njeno osnovno dejavnostjo – denimo z organizacijo padalskih tečajev v Lescah  ali trekingov v Himalaji, intenzivno rejo piščancev za zakol, izposojanjem poročnih oblek, preprodajo avtomobilov ipd…. bi bila vaša odločba upravičena in vredna upoštevanja. V Mariboru obstaja knjižni antikvariat, ki se  po novem ukvarja tudi z nepremičninskimi posli. Jasno,  da so  se morali doregistrirati!  To pa da vi, g.Povalej, moji Proantiki   dovolite klasično  prodajo  knjig, prepovedujete pa prodajo prek  interneta,  samo  zato, ker internetna prodaja ni izrecno omenjena v ustanovnem aktu zavoda, pa se mi zdi – milo rečeno – malo mimo!

Seveda, vi  boste rekli, da delate po zakonu, da je to vaša služba  in da pač morate nekaj delati, da si zaslužite plačo. A najbrž vas ne plačujejo zato, da se kot pijanec plota držite črke zakona, ampak da kdaj pa kdaj uporabljate tudi lastno glavo in  po lastni pameti presodite, kaj je dejansko družbeno škodljivo in je zato treba prepovedati,  in kaj je samo formalni prestopek.

Pravzaprav pa v mojem primeru ne gre niti za formalni prestopek, saj je v statutu zavoda Proantika črno na belem zapisano, da lahko zavod »tudi brez vpisa v sodni register opravlja druge dejavnosti, ki so namenjene za opravljanje registriranih dejavnosti in se običajno v manjšem obsegu opravljajo ob navedenih dejavnostih in lahko  prispevajo k popolnejši in smotrnejši izrabi zmogljivosti, sredstev in znanja zavoda.«

Bil sem prvi (in dolga leta sploh edini!) zasebni antikvar v Sloveniji. Antikvarne knjige prodajam po pošti že 20 let (najprej preko tiskanih katalogov, zadnjih 5 let tudi preko interneta) –   tako zasebnikom kot tudi ustanovam (knjižnicam, muzejem, šolam). Zavod sem ustanovil sicer šele pred tremi leti, a tudi prej ko sem bil še samostojni podjetnik, nisem bil posebej registriran za prodajo po pošti –  pa mi ni nikoli ni nihče očital da to ni prav in da delam na črno.

Ampak zdaj, ko ste se mi zgodili vi,  g.Povalej,  bom pa očitno res moral začeti delati na črno!

Zanimivo – skoraj hkrati z vami se mi je zgodila tudi vaša kolegica Gatejeva iz Radovljice, ki mi je prišla v inšpekcijo trikrat zapored (nazadnje zato, ker naj bi imel bukvarno v Linhartovi rojstni hiši odprto pol ure izven objavljenega odpiralnega časa -  tudi to je menda prekršek, šlo mi je na smeh, a gospa je bila zelo resna), zgodila se mi je gradbena inšpekcija (sedem let – !!!- po dejanju so me prijavili, ker sem v prvem nadstropju svoje hiše balkonsko okno predelal v balkonska vrata – na istem mestu, kjer so nekoč že bila vrata!), zgodile  so se mi  prerezane gume na avtu (vse štiri naenkrat v eni noči), dogajali so se mi (dokler nisem začel izklapljati telefona) nočni telefonski klici (iz neznane številke – in potem vse tiho je bilo…). Dogajajo se mi  sosedje, dogaja se mi celo lastna žena — Očitno se mi bo zgodilo tudi to, da me bo kdo ponoči v temni ulici s kolom po glavi!

V Radovljici, 5. aprila 2010

  • Share/Bookmark

Brezdomci

Nedelja, April 4th, 2010

Kadar sem v Ljubljani in mi zapaše pizza, grem ponavadi v Ljubljanski dvor. Nisem zmeraj tako lačen, da bi se lotil cele, ponavadi vzamem samo en kos in ga grem pojest na klopco na Dvornem trgu. Tako tudi zadnjič. Ravno je nehalo padati, klopca je bila še mokra od dežja, zato sem nanjo pogrnil vetrovko, da si ne bi zmočil hlač. Takoj po prvem grižljaju sem že dobil družbo. Najprej so prifrčali vrabci in golobi pobirat drobtine, ki so mi padale iz papirnatega pladenjčka na tla. Čez čas sta prisedla dva pijančka in s kovancem odprla flašo vina, ki sta jo bila prinesla iz bližnje trgovine. Mlajši me je takoj nagovoril: »Ojla, stari, a bi tudi nama privoščil en kos pizze. Brezdomca sva, stradava. Temule vincu je treba malo podlage, prehitro steče skozi, če ga rukneš na tešč!«

»V redu fanta, dam vama za pizzo, ampak prvi požirek je moj,« sem pokazal na flašo. Takoj sta bila zato. Dal sem jima dva evra za kos pizze, nagnil flašo in naredil dolg požirek grajske črnine. Prav prileglo se mi je po mastnem obroku. Seveda ni ostalo samo pri enem požirku. Toliko časa smo si podajali flašo, da se je pokazalo dno in potem sem seveda spet izvlekel cekin za še eno flašo. »Stari, ti si tudi brezdomec, a?!« sta se me lotila pri drugi flaši, ko smo ga imeli že vsi trije malo pod kapo. »A se mi vidi po ksihtu« sem zamomljal z debelim jezikom, čohajoč se po bradi. »saj se res nisem že ves teden obril.« – »Ja pa po srajci,« sta rekla. »Se ti vidi, da ti baba nič več ne spegla.« – »Pa tudi zašije ne,« je povzel drugi. »Manjka ti knof na levem rokavu – pa tudi iz hlač ti bo zdaj zdaj tič pogledal. A ne vidiš da maš strgan fršlus?!«

Pri tretji flaši sem vse povedal in priznal. Ne samo, da mi žena nič ne skuha nič zašije nič opere, tudi to, da mi je ušla od mize in iz postelje, da se je sfukala z drugim in me iz moje lastne hiše podi kot steklega psa. Ko pa pridem domov in ji v obraz povem, kar ji gre, pa glumi živčni zlom in kliče policijo.

Takoj ko sem se verbalno skozlal, sem bruhnil iz sebe tudi vse, kar sem pojedel in popil. Omotičen od slabosti sem legel na klopco in zadnja stvar, ki se jo spomnim, preden mi je padla megla na oči, so bili vrabci in golobi, ki so čofotali po mojem kozlanju in drug drugemu vlekli iz kljunov sluzaste in prežvečene koščke pizze, dobro namočene v grajski črnini.

  • Share/Bookmark

Ko bom velik, bom smetar

Sobota, April 3rd, 2010

Imam dober poklic in tudi zaslužim še kar. Svojega poklica ne bi kar tako zamenjal. Sicer spoštujem vsako dobro in pošteno opravljeno delo, a sam si nikoli nisem želel postati zdravnik, pravnik, profesor, inženir, bančnik, gospodarstvenik, politik, diplomat, igralec ali novinar. – Lahko pa bi bil pastir, gozdar, mornar, plavžar ali cestar. Ali pa miner v kamnolomu, kot moj oče.

V mladosti, tja do svojega tridesetega, petintridesetega leta, sem živel vetrnjaško in počel marsikaj. Preživljal sem se s priložnostnimi deli na gradbiščih in v tovarnah, zbiral staro železo in barvne kovine, pisal potopise in reportaže za lokalne časopise, celo na ladjah sem delal nekaj let.

V začetku osemdesetih sem kar lepo zaslužil s kavo in kavnimi mlinčki. Iz Avstrije v Bosno sem švercal kavo, od tam nazaj pa bosanske kavne mlinčke. Na sarajevski Baščaršiji sem dobil za eno kilo kave en ročni kavni mlinček, za katerega sem v Avstriji iztržil toliko, da sem lahko nabavil pet kil kave.

Na črnem trgu in v sivi ekonomiji se še zdaj znajdem bolje kot v kateremkoli resnem poslu. Imam majhno zasebno podjetje, navzven je vse OK , poslujem povsem legalno, če pa bi me kdo vzel na muho in vtaknil nos v moje knjigovodstvo, bi se zgrozil: nič ne štima, čisto nič! Računovodkinja, ki mi pride enkrat na mesec urejevat papirje, že vnaprej ve, kaj jo čaka. »Vse je narobe,” ugotovi že na prvi pogled, jaz pa:
” Naredite tako, da bo vse prav!« Nakar me karajoče pogleda izza očal, globoko zavzdihne, zaskrbljeno odkima z glavo – na koncu pa zmeraj naredi tako da je vse prav. Mora biti, saj jo zato plačujem.

Na travniku v bližini moje delavnice so pred tremi leti zgradili center za ločeno zbiranje komunalnih odpadkov. Najprej sem se pridušal, ker so mi pokvarili razgled na naravo in drevesa, potem pa sem se počasi navadil. S komunalci sem se celo spoprijateljil in smo začeli skupaj hoditi na pivo. Na poti iz bifeja sem se potem ustavil še malo pri njih, malo sem pogledal po zabojnikih z odpadki, povlekel ven to in ono in nesel s sabo. Počasi se mi je v delavnici nabralo čuda stvari, ki niso imele nobene zveze z mojim delom: konjski komati, staro kovaško orodje, čevljarska kopita, starinski likalniki na žerjavico, bakreni in medeninasti svečniki, uteži, možnarji, trobente, citre, harmonike; celo poslikana kmečka skrinja z letnico 1794, gašperček in šivalni stroj!

Najraje pa brskam po zabojniku s starim papirjem. Tam najdem stare razglednice, podobice, dokumente, rokopise, notne liste, slikanice, krojne pole… Predvsem pa knjige! Ne samo enkrat se je zgodilo, da so pripeljali v smeti kompletne družinske knjižnice in so me knjige počakale kar na paleti, lepo zložene v škatlah, prijatelji komunalci pa so mi še voziček posodili, da sem jih lahko odpeljal čez cesto k sebi.

Dober poklic imam, dobro zaslužim in svojega poklica ne bi kar tako zamenjal. Samo en poklic je boljši od mojega – poklic smetarja. To delo je prav tako zanimivo in razburljivo kot delo zlatokopa ali iskalca biserov. In če se spoznaš na stvari in znaš pretopiti v denar, kar izbrskaš iz smeti, lahko zaslužiš toliko, da ti denarja še ostaja!

  • Share/Bookmark

Prijatelji

Petek, April 2nd, 2010

Ko sem pred leti razkopaval staro kanalizacijo v kleti naše hiše, sem se spoprijateljil s podgano, ki sem ji dal ime Lojzka. Ko sva se srečala prvič, se me je ustrašila in švignila nazaj v greznico, odkoder je prišla. Pri naslednjem srečanju mi je spet ušla, a se ji že ni več tako zelo mudilo. Počasi se me je navadila, ni več bežala, brkljala in ropotala je med staro šaro v kleti, ali pa je tiho ždela v kotu in me sočutno gledala, kako se mučim s krampom in lopato. Nikoli mi ni prišla čisto blizu, ostajala je na varni razdalji, jaz pa se tudi nisem trudil z osvajanjem in prilizovanjem. Nikoli je nisem naglas poklical po imenu, tudi hrane ji nisem nastavljal, delal sem se kot da je sploh ne vidim. A med nama se je vseeno spletla nevidna vez prijateljstva, ki pa se je na žalost končalo tisti dan, ko so v razkopano klet prišli vodovodarji, položili nove cevi in zazidali greznico.

Prijateljica K., ki nima avta, me je pred časom prosila, da bi jo peljal k prijateljici C., ki živi v samotni vasi sredi kočevskih gozdov. Bil sem vesel povabila, saj sem imel svoj načrt. Medtem ko bi obe prijateljici na mile viže kofetkali in klepetali, bi se neopazno zmuznil v gozd oprezat za medvedi. Žal je izlet na Kočevsko odpadel. K. mi je namreč tik pred zdajci povedala, da bo šel z nama tudi njen 12-letni sin, na kar sem pripomnil, da bi se fant na Kočevsko najbrž raje peljal s svojim očetom (bivšim partnerjem moje prijateljice), kot pa z enim iks stricem. Ta pripomba pa prijateljici ni bila všeč in se mi od tedaj ne oglaša več. Izgubil sem prijateljico, izgubil pa sem tudi priložnost, da se spoprijateljim s kakšnim kočevskim medvedom. Žal mi je za oboje.

  • Share/Bookmark