Popotnica

»Nikamor ne pojdi, kadar si nesrečen. Nikamor ne pojdi, kadar te zapustijo denar in uspeh in ženska in sreča. Odidi, kadar imaš vsega v izobilju: kadar te ženske ljubijo in ti zlati cekini žvenkečejo v mošnjičku in tvoje delnice visoko stojijo na borzi uspeha in priljubljenosti. Naj ti ne bo težko premenjati z boljšega na slabše, saj nihče ne ve bolje od tebe kaj je zate dobro in kaj slabo. Preizkušenj potrebuješ, ne varnih zavetij. Naj te požene od tod svoboda, ne nujnost. Ne dajaj prednosti ne vročemu srcu, ne hladnemu razumu, pač pa tistemu skrivnostnemu, samo tvojemu v tebi, ki skrbi za tvoje ravnovesje med ljudmi in stvarmi, med nebom in zemljo.
Srečo zapusti, še preden te sama zapusti.«

To je prebrala in na to me je zadnjič spomnila moja znanka, ki dela kot knjižničarka v ljudski knjižnici. Med prelaganjem za odpis pripravljenih knjig (ki jih nihče ne bere ali pa so že tako zmahane da niso več primerne za izposojo), ji je slučajno prišla pod roko ena moja stara »samozaložena« knjižica planinskih in popotnih spisov. Naslov citiranega teksta je »Popotnica«, natisnjen pa je na začetku knjige kot nekakšen uvod ali motto.

Malo sem bil v zadregi, ko sem bil po več kot 20 letih tako nenadejano spet soočen s tem svojim umotvorom. Take instant filozofaže z močnim priokusom patetike se danes niti prebrati ne bi več lotil, kaj šele napisati. Vse bi prečrtal, pustil bi samo zaključni stavek – no, pa še tega bi prečrtal. Le zakaj zapuščati srečo, še prehitro te sama zapusti.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !