Jabolko

Vso pot od Rta dobrega upanja do Bombaya smo imeli slabo morje, a ni bilo morje krivo da se mi je vsak dan že zjutraj začel obračati želodec. Kriv je bil naš kuhar Brko, ki je imel na meniju samo tri različice zajtrka: jajca s slanino (hemendegs), jajca brez slanine (kajgana), pa hladen zajtrk s sirom in salamo.

Nekega dne se mi je ponudila priložnost, da pokukam v hladilnico in na zgornji polici sem opazil celo vrsto kartonastih zabojčkov z jabolki. Čeprav smo ta jabolka po vsej verjetnosti vkrcali že med postankom na Reki, so v poldrugem mesecu plovbe okoli Afrike prišla na mizo komaj dvakrat ali trikrat, namesto sladice po nedeljskem kosilu.

To odkritje mi je dalo misliti. Še istega dne sem po večerji stopil v kuhinjo k Brkotu in ga lepo prosil, naj mi v bodoče namesto zajtrka prinesejo na mizo jabolko – vsako jutro samo eno jabolko in nič drugega.

»Nimamo jabolk!« je rekel Brko.
»Imamo,« sem rekel, »videl sem jih v hladilnici..«
»Ja, pa res. Dva kartona jih hranim za Amerikance« (Amerikanci so bili naši turisti, sami starejši ljudje z majhnimi pokojninami, ki so pluli s tovornimi ladjami po svetu, ker je bilo to zanje ceneje kot da živijo doma v Ameriki)
»Ne dva kartona, vsaj dvanajst kartonov jabolk imamo – lahko pa da celo dvajset. A greva preštet?«
To pa je bilo za Brkota že malo preveč. »Jebemti jabolka!« se je zadrl. »Kdo pa misliš da si! To boš jedel kar jedo vsi, ali pa ne boš nič jedel!«
Na ladji je tako kot v vojski. Ni pomembno, kaj je prav, pomembno je, kdo je ta, ki misli, da ima prav. Če en zašmiran čistač (čistilec stroja) misli, da je upravičen do jabolka za zajtrk, kuhar pa mu oporeka, ima prav kuhar, ker ima višji »čin«. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi se šel čez kuharja pritožit barbi (kapitanu). Niti kapotu (poveljniku stroja) se nisem pritožil – sem mu pa pojasnil za kaj se gre in da naj ne računa name, dokler ne bo drugače.

Skratka – začel sem štrajkati.

Najprej samo dopoldne. Še naprej sem redno ob pol osmih zjutraj v delovnem kombinezonu prihajal v jedilnico, natakar Stipe me je kot ponavadi vprašal, kaj bom jedel, hemendegs, kajgano ali narezek s sirom in salamo, jaz sem vsakič rekel: »Jabolko!«, Stipe na to: »Ni jabolka!«, potem sem pri prazni mizi počakal do konca zajtrka, moji kameradi so šli vsak na svoje delovno mesto, eni na palubo, drugi v strojnico, jaz pa sem se vrnil v svojo kabino in ostal tam do kosila.

Kosilo sem normalno pojedel in po kosilu tudi normalno šel delat do večerje. Ko pa po enem tednu napol štrajka še zmeraj nisem dobil jabolka za zajtrk, sem začel totalni štrajk. Sploh se nisem več oblekel v kombinezon, ves dan sem v »civilu« posedal malo pa kabini malo po salonu, bral knjige, listal po revijah in se sprehajal po palubi kot kakšen turist. Tudi moji delovni tovariši me niso več klicali po imenu, tudi zanje sem bil samo še Turist (z veliko začetnico).

Ko smo se zasidrali pred Bombayem, naš kapitan ni strpel počakati niti tistih par dni, da bi se privezali v portu (pristanišču), že na sidrišču je posebej zame naročil čoln in potem še taksi do letališča. Spremljal me je sekondo (drugi oficir) palube, ki je bil zadolžen za to, da mi nabavi letalsko karto in pazi na to, da se bom tudi res vkrcal na letalo za Zagreb (via Frankfurt).

Tako se je pred 25 leti za vselej končala moja mornarska služba na ladjah dolge plovbe. Zaradi jabolka.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !