Stric Andrej

Čuden  mesec,  tale marec.  Kar odhajajo. Eden  za drugim. Moje tete in  strici  namreč. Najprej teta Gizela, slab teden za  njo pa še teta Francka. In že lani ob tem času   teta Micka in stric Andrej, tudi zelo  hitro eden  za drugim. Očitno pomlad ne mara starcev in jih  najraje že  kar  na  svojem začetku  spravi  s  poti,  da naredi prostor mladem  regratu in cvetnim popkom. Ostali sta samo še teta Štefka in – hvala bogu – tudi moja mama. 89 svečk smo ji  pomagali upihniti konec februarja.

 Še porok se izogibam, pogrebov pa sploh. Štirje  pogrebi v enem letu bi bili zame zelo velik napor. Na enem pogrebu sem pa vendarle bil – na pogrebu strica Andreja. Pravzaprav pa pogreba sploh ni bilo. Andrejevi  otroci, moji bratranci in sestrične, so izpolnili očetovo željo, da noče pogrebnih  govorov in ceremonij, še najmanj cerkvenih, in da tudi noče biti pokopan za cerkvenim obzidjem. Ne vem natančno, kaj so naredili z njim, niso hoteli govoriti o tem, ampak mislim, da so ga dali upepeliti in so potem pepel kje raztresli.  Namesto na pogrebu smo se zbrali v vaški gostilni ob prigrizku in pijači.

 Stric  Andrej  je dočakal 84 let in je bil najbrž najstarejši slovenski motorist. Njegova soba v škofjeloškem domu upokojencev, kjer je nazadnje živel, je bila čez dan zmeraj prazna, saj je bil ves čas na motorju. Poleti in pozimi, v soncu in dežju. Samo snežni  metež in res huda zmrzal  sta ga lahko ustavila. Vozil se je po celi Sloveniji, si je že kaj zmislil, da je moral nujno iz Škofje Loke v Postojno ali v  Kočevje. Večkrat je padel in se potolkel, eno leto pred smrtjo si je tako poškodoval roko, da mu praktično ni več služila, nobene moči ni imel več v prstih, samo ležala mu je na balanci, a ni odnehal,  zmogel je tudi z eno roko.  Andrej pač.

 Spomnim se svojega zadnjega obiska pri njem. To da sem ga našel v  sobi še za dne, je bilo čisto naključje, ker se mu je par dni prej pokvaril motor. Zmotil sem ga v postelji, pri branju  knjige.  Bila je Svetinova  Ukana, partizanščina ga je zmeraj zanimala, saj je bil med vojno tudi sam partizanski kurir. »Malo počivam, ker sem zmatran«, je rekel. Zmatran je bil pa zato, ker je cel dan hodil po hribih. Šel je peš čez Lubnik v Zminec, kjer ima sina in je pri  njem ostal na  kosilu, potem pa se je po drugi poti prav tako peš vrnil domov, čeprav  se mu je sin ponujal, da ga bo peljal z avtom.

 Stric Andrej je  umrl  tako kot si je želel. Ne v postelji, ampak na motorju. Za nesrečo ni bil sam kriv, čeprav je z napol ohromelo roko že zelo težko vozil. Neka ženska je  vzvratno zapeljala avto s svojega dvorišča na cesto, ne da bi se prepričala ali ima prosto, in Andrej je z motorjem treščil v avto. Obležal je na cesti in izkrvavel, še preden je pripeljal rešilec.

 Njegova  žena Marjanca je umrla že 15 let prej in Andrej je zelo žaloval za njo. Ob vsaki obletnici njene smrti je objavil v Gorenjskem glasu parte z njeno mladostno sliko in ganljivim besedilom, ki se je začelo z »Moja ljuba Marjanca« in končalo z »Tvoj neutolažljiv mož Andrej«. Ob tistem mojem zadnjem obisku v  Loki  mi je stric zaupal skrivnost. Povedal  mi je, da je Marjanco kmalu po pogrebu na  skrivaj odkopal, jo naložil na voz in jo zakopal drugje – samo on ve kje. Ni  več prenesel misli na to, da bi  njegova ljubljena žena še naprej gnila v nečisti farški zemlji.

 Stala sva na balkonu, ko mi je to govoril, sonce je ravno  zašlo za Lubnikom in na mesto je padel večerni mrak. Potem je umolknil, na njegovem obrazu pa je še dolgo žarela tiha sreča ob misli na to, kako ima svojo ljubo Marjanco nekje na skrivnem kraju samo zase.

  • Share/Bookmark

7 odgovorov to “Stric Andrej”

  1. Deana komentira:

    ganljivo…

  2. Maj komentira:

    Zanimiv je bil tale stric Andrej.

    Sam sicer upam, da bom dolgo živel ampak, ko umrem bi bil pa tudi sam rad pokopan kje v miru, kjer uživam že sedaj.

    Najbolj fajn je raztresti pepel ampak kaj ko moraš prej pretpeti še sežig;(

  3. podjetja komentira:

    Upepelitev ne podpiram, sem za pokope teles. Sežig je umetna stvar.

  4. snakekan komentira:

    Sežig je umetna stvar. Da te pojejo mrhovinarji je naravna stvar.

    Svaka čast stricu Andreju za njegove motorske podvige.

  5. Fuga komentira:

    Ja, pri tako starih voznikih se vedno nekdo nasadi in nastrada. Tudi jaz sem imel eno tako teto, ko ni več vedela, da je za volanom in vedno je bil kdo drug kriv. Se je že na tak način motovilila po cesti. Da ne bom analiziral, po sedemdesetem pa že ni več vsakdo in kdorkoli za volan.

  6. Pavle komentira:

    Pozdravljen Edo.

    Večkrat sem premišljeval kje je tisti Edo iz Jesenic, sin moje tete pri kateri sem preživel nekaj tednov, mesecev, ne spomnim se več, ker sem bil takrat star komaj par let. Spomnim pa se tistega kosmatega Edota, ki me je vodil za Savo in me prepričeval, da ta Sava ni nevarna, čeprav se mi zdi, da sem se takrat kar bal tiste deroče reke.

    Pred dvema tednoma sem bil pri Ladotu in je na mizi imel par knjig na katerih je pisalo, da je avtor Edo Torkar. V Povesti o jutranji zarji si lepo opisal obnašanje mojih bratov- taka sta še danes. Nasploh mi je bila zelo všeč.
    Zdaj ko ni snega imam malo več časa in sem zagoglal(ali kako že rečejo) tvoje ime in priimek in našel tale blog. Zelo lepo in sproščeno branje.
    Ob branju tegale spisa si pa nisem mogel kaj, da bi ti potrdil tvoj opis mojega očeta. Tudi tisto o Marjanci je res, da jo je zelo pogrešal. Mogoče prav zaradi tega, ker je bil za časa njenega življenja premalo z njo in je šele potem ugotovil kaj vse je zamudil, kar ponavadi spoznamo več ali manj vsi, ki izgubimo, tako ali drugače nekoga od bližnjih ali prijatelje.

    Edo želim ti veliko zdravja, da bom lahko še dolgo bral tvoje pisanje, saj mi je resnično všeč in ko kakšnega preberem se mi zdi, da sva si celo bolj v sorodu kot bi si človek mislil.

    Lp,

    Pavle

  7. Edo Torkar komentira:

    Bratranec Pavle, res sem že pozabil, da sem te kdaj peljal k Savi, ki se ti je zdela nevarna najbrž zato, ker tam okoli Podvrha žuborijo samo majhni potočki. Ampak dobro da se spomniš vsaj ti. Lep pozdrav in lepo se imej – Edo

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !