Poklic in služba

Če sem pogledal skozi šolsko okno, sem videl kamnolom v hribu na drugi strani doline. Kadarkoli se je v kamnolomu pokadilo in zabobnelo, mi je zaigralo srce: Ati! To je on, ati! Moj ati!  Včasih je zabobnelo tako močno, da je odmev zaokrožil po dolini in so se stresle vse šipe na vseh hišah v mestu. Takrat sem se še s posebnim ponosom ozrl po sošolcih: A ste slišali to detonacijo?  A ste videli, kako visoko je letelo kamenje? In to je naredil ati! Moj ati!  A ima še kdo takega atija? Noben  nima atija kot ga imam jaz! Samo jaz imam atija, ki polaga dinamit pod skale in prižge zažigalno vrvico s takšnim mirom in hladnokrvnostjo, kot bi si v gostilni prižgal cigareto!

Moj oče je bil miner v kamnolomu. Potem se je zgodila nesreča. Ko je prižgal vrvico, se ni dovolj  hitro umaknil iz rova, narobe je stopil, spotaknil se je ob vrtalni stroj, ki ga je malomarni vrtalec pustil na tleh, padel je čezenj, eksplozija ga je prehitela, do pasu ga je zasulo kamenje. V bolnici so mu komaj rešili zmečkano nogo,  po dolgih mesecih se je za silo pozdravil, a noga ni bila nikoli več kot prej. Dali so ga za vratarja in telefonista v samski dom, ker pa ni zdržal v tesni vratarski kabini in je naglas zaklel vsakič, ko je zazvonil telefon, so ga premestili v skladišče potrošnega materiala. Tam je začel  piti in že nekaj let po upokojitvi je umrl za cirozo jeter.

Poklic je nekaj, za kar si poklican. V službo pa  hodiš zaradi denarja, iz navade ali  iz občutka dolžnosti.  Moj oče je bil po poklicu  miner, poklican je bil za to delo. Delal je z znanjem, veščino, skrbnostjo, odgovornostjo, veseljem in ljubeznijo.  Potem ko ni  več  delal v svojem poklicu in je samo še hodil v službo, se je zapil in propadel.

  • Share/Bookmark

4 odgovorov to “Poklic in služba”

  1. Špelca komentira:

    Žal mi je, da se je tvoj ati zlomil in propadel (kot si zapisal), ko več ni mogel opravljati svojega dela in ni našel dovolj dobre menjave zanj – po drugi strani pa – prekleto dobro je bilo, ker je užival v svojem delu: bere se, kot da je bil res ‘poklican’ zanj. Nekateri tega nikoli ne doživijo in se vse življenje iščejo.

  2. kladowski komentira:

    če imaš službo ki jo rad opravljaš si srečen…drugače pa samo čakaš da greš domov

  3. boštjan komentira:

    globoko se strinjam z napisanim,žal je ljudi v napačnih službah iz leto v leto več

  4. lovček komentira:

    Predvsem je treba imeti delo,da ko ga opraviš in pogledaš nazaj lahko rečeš , ja nekaj sem pa le naredil , nekaj kar se vidi nekaj koristnega, kar ostane še nekaj časa ne samo prekladanje papirjev po mizi

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !