Meseno spoznanje (Vegi blog)

Ko sem bil še otrok, sva bila z mamo na obisku pri teti Micki in bratrancu Tončetu v Selški dolini. To je bilo tisto leto, ko je Tonče prišel od vojakov, se oženil, kupil moped in postal lovec. Za kosilo smo imeli juho, pire krompir, pečenko in solato. V pečenko sem ugriznil samo enkrat in še tisti edini grižljaj sem za maminim hrbtom naskrivaj izpljunil v robec. Ko sem vprašal od katere živali je pečenka in so mi rekli da od zajca, se mi je kosilo dokončno zagabilo in sem vse skupaj odrinil na sredo mize. Še zdaj, po več kot 45 letih se mi je v ustih ohranil spomin na zoprno sladkast okus po zajčjem mesu in ob tem spominu mi gre še zdaj na bruhanje.

Tudi rib nisem nikoli maral. Zmeraj sem se bal, da se mi bo zataknila koščica v grlu, pa še smrdele so mi – tako kot ribje olje, ki so nam ga po žličkah dajali piti v osnovni šoli, da bi imeli močnejše kosti.

Pa ovčetina? Bljak! Tudi to sem poskusil samo enkrat in nikoli več. Ko sem v kolodvorski menzi v makedonski Gevgeliji poleti 1974. naročil golaž, nisem niti pomislil da mi bodo prinesli na mizo golaž z ovčetino in ne z govedino. Bljak! Šele z drugim pivom sem iz ust za silo izpral ogabni okus po ovčjem mesu. Bljak!

Leta 1977 sem nekaj mesecev živel na Vinogradniški poti v predmestju Maribora, kjer sem imel v najemu vrtno hiško pri starejšem zakonskem paru brez otrok. Človeka sta bila tako pogoltna na denar, da sta se v veliki dvostanovanjski hiši stiskala v eni sami sobici in kuhinjici, vse druge prostore pa sta oddajala – tudi klet, podstrešje, prizidek, garažo in vrtno hišico. Za povrh sta se ukvarjala z »intenzivno« rejo kokoši. V velikem zidanem kokošnjaku je vse noči svetila bela neonska luč, da bi kokoši čimmanj spale in v čimkrajšem času požrle čimveč umetne galofak hrane in se čimprej poredile za čimprejšnji zakol. V smrdljivem in podrekanem prostoru se je drenjalo in kljuvalo na stotine napol oskubljenih napol slepih napol hromih kur, ki se jim gotovo ne bi mudilo tako »intenzivno« živeti, če bi vedele, da si bodo lahko oddahnile šele v pečici in na krožniku.
Kuretine že prej nisem maral, takrat pa sem se odločil, da je sploh nikoli več ne bom dal v usta. Tega se držim že več kot 30 let.

Popolnoma se strinjam z muslimani, da je svinjsko meso nečisto in da je njegovo uživanje greh zoper boga. Svinjina je zares ogabno svinjskega okusa. Te svinjskosti ne prežene ne sušenje ne prekajevanje ne soljenje ne popranje – nič!
Ko sem pred 35 leti delal v Kranju pri zidarjih, so nam poslali na gradbišče nekega Albanca s Kosova, že starejšega možakarja, ki je bil prvič v Sloveniji in zato precej plašen in molčeč. Ko je bil z nami prvič na malici in so ga v menzi vprašali, kaj bo jedel, je skromno odvrnil, naj se ne trudijo posebej zanj in da bo jedel vse, kar bodo jedli drugi. Ker so vsi naročili pečenico s kislim zeljem, jo je naročil tudi on. Ko je dal v usta prvi grižljaj, se je oglasil eden od zidarjev: »Pa ja ne boš zdaj zatajil svojega boga? Kako pa to, da ješ svinjsko, če si musliman?«
Albanec se je samo plašno nasmehnil in žvečil naprej, na koncu je še s kruhom do čistega obrisal krožnik, potem pa vstal in šel ven. Ko sem čez čas šel ven tudi jaz, se je on ravno vračal izza plank na najbolj oddaljenem koncu gradbišča. Ves bled in poten je bil v obraz, in na ustih je imel še zmeraj tisti plašni nasmeh. Naslednji dan sem šel med delom skrivoma pogledat za tiste planke in videl tam kupček izbruhane hrane – kislo zelje s koščki prežvečenega kruha in klobase.

Ko je imel moj sin 16 let, mu je v šoli prišel v roke letak z naslovom NE JEJ NIČESAR, KAR IMA OČI. Od tistega dne naprej ni več pokusil mesa – jaz pa tudi ne. Njegova najljubša hrana je pizza margerita, špageti z olivami in paradižnikom, tofu na sečuanski način, palačinke s čokolado in čokolada z lešniki. Meni pa najbolj teknejo zelenjavna enolončnica, pašta fižol, ajdovi krapi z gobami, marelični cmoki, palačinke z marmelado in sadna kupa s sladoledom. (Za čokolado z lešniki pa imam preslabe zobe).
Moj sin ima zdaj 24 let, je velik in močan fant, navdušen športnik in dober študent. Ima pa to napako da je malo hitre jeze in se zato včasih tudi stepe. Ko sva lani poleti skupaj pomagala mojemu prijatelju pri popravilu strehe in smo šli po končanem delu v gostilno na večerjo, je na sinovo vprašanje natakarici: »A imate kaj brez mesa?« eden od krovcev zafrkljivo pripomnil: »A imate tudi kavo brez kofeina?« Ko ga je sin vprašal, kaj je mislil s to pripombo in je oni odvrnil da imata večerja brez mesa in brezkofeinska kava skupno to, da je oboje prazno in neokusno, je sina tako razkurilo, da je planil izza mize in bi skoraj prišlo do pretepa. Zarohnel je, da ima že poln kufer neslanih pripomb na račun tega kaj jé in česa ne jé, da on nikomur ne gleda v krožnik in zato tudi ne bo dovolil, da bi kdo gledal njemu!

Leto 2007, sobota, konec junija. 40-letnica valete v gostilni Osvald v Žirovnici.
Na vseh prejšnjih okroglih obletnicah sem manjkal, zato sem kar nekaj svojih nekdanjih sošolk in sošolcev videl prvič po 40 letih. Nekaterih sploh nisem več spoznal – da ne govorim o tistih iz paralelk. Babe nikakve, razlezene, zašpehane, starikave. Dedci z mogočnimi pivskimi trebuhi na tenkih atrofiranih nožicah, pa rdeči v glave od mastne hrane, previsokega pritiska in ljubezni do alkohola.
Ampak Lorica iz 8.c. – ta je bila iz čisto drugega špila. Še zmeraj mladostna pri 55-ih, visoka, vitka, dolgolasa, še zmeraj seksi in greha vredna! In ravno Lorica, ta nedosegljiv predmet mojih deških sanj in prvih semenskih izlivov, je prišla zdaj po vseh teh desetletjih sama k meni, pririnila se je skozi množico, ne pririnila, množica se je kar sama razmaknila pred njo kot morje pred Mojzesovim ljudstvom, naravnost do mene je prišla in me tako naravno in preprosto poklicala po imenu kot da bi se nazadnje videla pred 40 minutami in ne pred 40 leti: »Edo, ravno o tebi sem razmišljala, ravno tebe sem iskala. Pa uganeš zakaj? Zadolžili so me, da zberem želje in sporočim v kuhinjo, kaj bo kdo jedel in pomisli – med vsemi, ki smo danes tukaj, sva se samo midva odločila za vegetarijansko večerjo! Zdaj me pa res zanima, a ti nasploh ne ješ mesa, a ti samo danes slučajno ne paše?«
Ko sva odkrila, da sva oba že več let prepričana vegetarijanca in si povedala tudi vsak svojo zgodbo, kako sva prišla do tega, in si tudi polaskala, kako dobro zgledava (moja pohvala je bila iskrena, Loričina pa bolj vljudnostna, a sem je bil vseeno vesel), sva si natočila in trčila in si nato med pogovorom še večkrat natočila. Po tretji pijači sem ji priznal, da sem bil v šolskih časih zaljubljen vanjo, po četrtem pa sem ji povedal tudi o nočnih polucijah. Tako se je nasmejala, da se ji je zaletelo in se me je prijela za komolec. In potem še kar nekaj časa ni odmaknila roke…

Vsak ima svoje razloge za to, kar počne ali ne počne. Sicer mislim da ni dobro početi nekaj kar tako iz navade ali pa zato, ker to počnejo tudi drugi. Ali pa – kaj jaz vem. Saj še to ne vem zmeraj, kaj je dobro zame, kaj šele da bi razmišljal za druge. Ne delam nobene reklame za vegetarijanstvo, govorim samo o svojih osebnih izkušnjah in pripetljajih v zvezi s tem. Vsak naj je , kar mu paše. Ali kot reče moj sin: nikomur ne gledam v krožnik, a tudi ne pustim da bi kdo gledal v mojega.

  • Share/Bookmark

19 odgovorov to “Meseno spoznanje (Vegi blog)”

  1. NordStar komentira:

    V redu tole. Sin je car. Kaj je potem šele oče? :)

  2. boštjan komentira:

    pravijo da beljakovine v mesu naredijo človeka agresivnega- dobro da sin ne je mesa če je že tako nagle jeze :)

  3. pitija komentira:

    V celoti se strinjam s tvojim zadnjim odstavkom. Vsakemu pusti svoje prepričanje. Tudi sama nikoli ne posegam v odločitve drugih, prilagajam se pa tudi ne rada, vendar vse v mejah dobrih medsebojnih odnosov. Glede vegetarijanstva bi pripomnila le to, da ni povsem zdravo, predvsem pri otrocih v razvoju ne. Sem na žalost videla že kar nekaj zelo težkih primerov, ki bi z drugačnim načinom prehrane ne bili to, kar so. Telo potrebuje različnost in tudi meso. Mogoče so ga tebi prehitro zagravžali prav z zajcem in otrok hitro spremeni navade. Tudi sama ne maram divjačine, zajca in tudi ne perutnine. Zakon pa je zame prašič in vse od njega, pa tudi jagnetina in seveda ribe, katere priporočajo tudi vegetarijancem,kar tako, verjetno ne. Vendar, če se ti ob svoji prehrani dobro počutiš, no ni me presenetilo tisto pri čokoladi in slabih zobeh, kajti prav zobje občutijo najbolj kakšna je prehrana, tako nadaljuj. Tudi sama sem, čeprav res ne mlada še vedno odličnega zdravja in počutja. Prehrano pa imam zelo pestro, tudi dobrega vina se ne branim, niti maščob ne. Ti samo uživaj še naprej.

  4. kokrkdaj komentira:

    sem brala, da vsak pač ne more biti vegetarijanec, saj je baje odvisno od genetike in ne vem česa še vse in da vedno ni dovolj samo volja.

    Ja pa še to ; sem imela kolegico, ki je več let bila vegetarijanka, ampak je tudi bila zelo hitre jeze. Kasneje jo je zdravnik prepričal, da pa malo mesa vseeno ne bo škodilo, pač pa njej nekako celo koristilo. No ko je začela meso jesti, zaradi zdravstvenih razlogov, je tudi agresivnost in jeza izginila. …. Kaj pa vem, mogoče je bila prej lačna.

  5. sonny komentira:

    Zanimivo tole… slišat še plat zgodbe nekoga, ki dejansko zna argumentirat zakaj je vegeterijanec…

    Jaz vem, da bi zelo težko zdržal brez rib pečenih na žaru, in brez ostalih dobrot (pršut, salame, pa še kaj se bi našlo)

  6. alcessa komentira:

    Zelo zanimiva zgodba… meni se je tudi korak za korakom zagravžalo jesti meso. Poleg tega, da vem, kako doma živali koljejo, kaj šele v tovarnah…

    Ameriško združenje za prehrano sicer pravi, da je pravilna vegetarijanska prehrana zdrava v vseh fazah življenja.

    Kar se tvojega sina in njegove agresije tiče, kar naj tako ostane :-) Ne vem, koliko neumnih pripomb sta vidva morala v lajfu požreti (namesto mesa), naj dodam le, da poleg vseh živih, agresivnih neumnosti, ki sem se jih naposlušala in to kljub temu, da nikoli nikomur nisem govorila, kaj naj je in česa ne, najbolj izstopa vprašanje samozagledanih mačo tipov, ki smrtno resno mislijo, da se te fore pred njimi absolutno nobeden še ni domislil, namreč: a spermo potem izpljuneš?

    Določena zdrava mera agresivnosti je po mojem mnenju v redu in koristna. Prvič, tako lahko vsaj malo preprečiš butaste komentarje. Drugič, ljudje, ki ne jemo mesa, na družbeni lestvici takoj pademo za nekaj klinov navzdol in folk smrtno resno misli, da smo samovšečne mevže, ki se mesu odpovedujemo škripaje z zobmi, da bi si že za življenja pridelali svetniški sij. Tudi v teh primerih ni slabo pokazati malce možatosti, velja tudi za ženske, drugače je poplava neumnosti lahko tudi nevzdržna.

    Sama sem fanatik za zelenjavo in to že od malih nog, sladkarije pa jem le občasno…

  7. Lala komentira:

    Tudi sama ne jem mesa in upam, da bom pri 55 letih tudi sama zgledala pol tko dobro kot Lorica… :) )

  8. countolaf komentira:

    Bravo, lepo si to napisal! Mi je zelo všeč, da si predstavil svoje vegetarijanstvo neobremenjeno z ideologijamo in iz lastnih izkušenj!

  9. mitoes komentira:

    Zmernost v vseh stvareh je najboljša.
    Tisto o zavaljenih na obletnici valete pa je malo mimo. Jaz sem imel 2 sošolki vegetarjanki, pa sta bili obe 2x preveč široki. Glede na to, da je več ljudi vsejedcev je logično, da bo med njimi večje št. ljudi z zdravstvenimi težavami.

  10. Arne komentira:

    Zelo lepo napisano! Naj dodam le še malenkost h komentarjem: k vegetarijanstvu se človek ne more prisiliti, in tudi ni dobro, če se; vegetarijanstvo pride samo od sebe, ko je človek razvil dovolj visoko stopnjo samozavedanja in s tem tudi odnosa do življenja. (Pa brez zamere, mesojedci.)

  11. countolaf komentira:

    @pitija: Glede vegetarijanstva bi pripomnila le to, da ni povsem zdravo, predvsem pri otrocih v razvoju ne.

    Hm, kolikor vem, je popolnoma zdravo tudi za otroke! Pri vegetarijanstvu je še posebej potrebno paziti na raznolikost prehrane. Tudi v nosečnosti vegetarijanstvo na pravilen način ni vprašljivo.

  12. ametist komentira:

    Vsem, kateri ste nasprotniki mesnih dobrot naj povem, da bi pripročal salato ” esihflajš”, takoj na drugem mestu sta regrad in motovilec, nato pride “špehovka”. Rastlina močno podobna regradu, le raste drugače in ima samo en cvetni popek. Ne bom nobenmu gledal v krožnik, razen, če je na krožniku kaj pečenega , kuhanega in poprej prekajenega in je nekoč imelo oči in štiri parklje. Sem pa nedavno poslušal strokovnjaka za prehrano, ki je povedal, naj se nikar ne odpovemo RDEČEM MESU, ribe iz Jadranskega morja pa naj ne uživamo, čeravno so ene od dražjih v trgovinah, ampak so delno strupene za uživanje zaradi reke Pad- PO.

  13. mat komentira:

    Res si ta pravi – tisti ki ne je mesa in celotno občestvo siola je seznanjeno s tem.
    Ne razumem, kaj si hotel s tem blogom povedati. Vse v zvezi z mesom je pač za nekoga bljak, pa usnjeni čevlji, pa naravna čreva v tenis loparju ATP zvezdnika, ki morda celo ne mesa, pa še kaj bi se našlo…
    Morda celo ne bi smel imeti lesenega pohištva, saj je zaradri tvoje omare izumrl en bober…
    Pa ubogi musliman, katerega izbruhano vsebino si odšel preverjat – po mojem ni vse vredu s taboj….
    Ali pač – kaj nas uči ta zgodba – ne jej mesa pa boš po 40 letih trplenja morda lahko položil svojo sošolko, pri kateri si vsvojih sanjah ejakuliral…
    Vidiš taradi tahih nebuloz, ki jih omogoča moderna tehnologija gre naš svet počasi tja kamor gre – u P. M.

  14. En komentira:

    Zanimivo :) In te razumem. Jaz pa jem purana kot prilogo k svinjini. Piščanec je pa zame že skoraj solata :) Ne jem vsega mesa, ker mi smrdi. Ampak brez pa ne morem. Seveda jem tudi zelenjavo, le nikoli kuhane/pečene – izjema sta le zelje in krompir. Ribe obožujem, ampak prave ribe. Ne tiste iz menze. Take, ki NE smrdijo ampak dišijo. Zato jih v resnici jem zelo poredko, parkrat na leto.
    Šele zdaj sem pomislil na to, da je daleč najbolj agresiven človek, ki ga poznam (pravi magnet za težave) že 20 let vegetarijanec, star pa je 30. In človek 40kg težji od mene, pa enako visok, ravno tako. Le da je ta star 37. Ima pa stalno zdravstvene težave, čuden pritisk, premalo železa in mora jest tablete, skoz se mu vrti, zboli za vsako stvarjo, če vzame zdravila je pa od njih zadet :) Prav smešno. Nič ne obsojam, nič ne pametujem. Lahko, da je samo naključje, al pa kaj drugega v sistemu ne štima. No, za tega drugega sem kar prepričan, da ne dela prav s prehrano, pa ni nujno, da bi moral jest meso.
    Jaz pa celo jem zelo čudno. Sicer 5x na dan obroke, ampak zvečer z lahkoto nekaj, ker bi nekdo imel 2x za kosilo. Že kakih 20 let je tako. Sem tudi precej športno aktiven in pokurim. Verjetno. Pomoje bi moral samo vsak sledit svojemu nosu in okusu – telo ti že pove kaj ja in kaj ne. In moje npr. ne prenese alkohola. Ga pač ne tlačim vase.

  15. Špelca komentira:

    Veš, kaj mi je všeč, ker si napisal svojo izkušnjo, nič pa nisi zasekiral ljudi, ki jedo meso. Res je, vsak naj se sam odloči.

  16. Maj komentira:

    Jaz poznam eno vegetarijanko in moram povedat, da bolj tečne, zatežene osebe v življenju še nisem srečal in vsaka pikica jo znervira do konca.

    Ne vem, če je to posledica vegetarijanstva ampak če je, vsekakor zelooo slabo vpliva na živce.

  17. joc komentira:

    kdor ne je mesa,je itak bolan u glavo.Tvoj sin hitre jeze??jaz bi ga že ukrotil,brez skrbi!

  18. oglasi komentira:

    res dobro napisano ni kej

  19. ametist komentira:

    Nisem ekspert za prehrano, vendar ljudje trdijo, da zna biti neuravnotežena prehrana problem. Tisti ki ne jete mesa ste gotovo seznanjeni z potrebami organizma. Res je tudi, da preveč se svežega kruha ni dobro užiti in se potem vode napiti, poči želeodec.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !