Srnica in Jakec

1.
Pred dolgimi leti sem nekaj časa živel v samotni stari hiši v tolminskih hribih. Ob hiši sem imel zelenjavni vrt, ograjen s poldrugi meter visoko žično ograjo, da mi divjad ni delala škode. Po hrano, ki je nisem mogel pridelati na vrtu in v sadovnjaku, sem dvakrat na teden peš hodil v dolino. Ko sem se nekega dne s polnim nahrbtnikom riža, makaronov, konzerv, olja, moke in sladkorja vrnil iz doline domov, so se po mojem zelju in solati pasle srne: dve odrasli in ena manjša, še ne povsem odrasla. Sam sem bil kriv, zjutraj sem pozabil zapahniti vrtna vrata, pustil sem jih celo napol odprta, tako da se srnam res ni bilo treba truditi za zelenjavni priboljšek.

Ko so me videle, sta večji srni zbežali, pa ne skozi vrata, kar ograjo sta preskočili in stekli v gozd. V vrtu je ostala le manjša srna, ki je instiktivno presodila, da je zanjo ograja previsoka, da bi jo mogla preskočiti, vrat pa v paničnem strahu tudi ona ni več našla. Na dveh mestih se je dvakrat z vso silo zaletela v ograjo, v tretjem naletu pa se je z zadnjim parkljem tako nesrečno zapletla v žico, da je napol obležala napol obvisela na ograji. Hotel sem jo rešiti, odvrgel sem nahrbtnik in stekel v hišo po klešče, da bi preščipnil žico, a ujeta srna me ni pustila blizu, zvijala in premetavala se je kot riba na trnku in v smrtnem strahu do belega izbuljila oči.

Ker nisem več vedel kaj storiti, sem šel do soseda, ki je bil lovec in sem mislil, da bi mi lahko kako pomagal. Do sosedove hiše je bilo 15 minut hitre hoje v breg, nazaj pa 10 minut po bregu navzdol, a ga ravno takrat ni bilo doma, žena mi je rekla, da je šel kosit otavo na senožet visoko pod Kojco, in ko sem se čez slabe pol ure sam vrnil domov, je bila srnica že mrtva.

2.
Jakec že dva tedna nič ne govori, skoraj nič ne je in komaj kaj spi.

To mi je včeraj po telefonu povedala njegova mama. Ko ga je iz četrtka na petek ob dveh ponoči zalotila v kopalnici napol golega in s kuhinjskim nožem v roki in ji ni znal povedati zakaj nož, zakaj ob taki uri in zakaj v kopalnici, je poklicala dežurnega zdravnika, ta je naročil rešilni avto in Jakca so še pred svitom odpeljali v Begunje.

Njegova mama pa me je poklicala zato, ker nima avta in tudi nima nikogar, ki bi jo peljal k Jakcu na obisk, in me je prosila, če bi mu nesel cigarete, sok, piškote in nekaj evrov žepnine. Povedala mi je, katere cigarete, sokove in piškote ima Jakec najraje in sem to zapisal na listek, da ne bi pozabil. Naročila mi je tudi, naj mu ne dajem preveč denarja, ker mu ga lahko ukradejo ali pa ga bo sam tako skril, da ga ne bo več našel.

Ko sem v bolnici povedal, da iščem Jakoba S., so me poslali na zaprti oddelek v tretjem nadstropju. Najprej ga sploh nisem opazil. Vsi bolniki na hodniku so stali ali hodili gor in dol, Jakec pa je sključen v dve gubi negibno čemel na stolu pri mizi in v prazno bolščal predse. Gledal je naravnost vame, a pravzaprav skozme, niti z enim gibom ali grimaso ni pokazal, da me je prepoznal.

»A si v redu, Jakec?« sem rekel in ga prijel za ramo.

»V redu,« je rekel, še zmeraj s povsem negibnim obrazom.

»Ja, pa nisi čisto v redu, drugače ne bi bil tukaj.«

»Ne, nisem v redu.« je mehanično ponovil za mano.

»Res nisi v redu. Ves si bled in shujšan, sama kost in koža te je. Ali sploh kaj ješ?«

Jakec ni na to nič rekel, molče je gledal skozme. Namesto njega je odgovoril starejši bolnik, ki je ves čas stal zraven naju in poslušal: »Dve žlici juhe, samo dve žlici juhe – to je vse, kar je danes pojedel pri kosilu. Zrezek, krompir, solata, kompot – vse je šlo v pomije!«

»Moral boš jesti, Jakec, » sem rekel. »Če hočeš, da te bodo kmalu spustili ven, boš moral jesti. Najprej to.«

»Ja, moral bom jesti«, se je strinjal Jakec, a s popolnoma ravnodušnim glasom, njegov odgovor je bil samo votel odmev tistega, kar je slišal od mene.

Segel sem v vrečko in položil predenj škatlo Jaffa keksov, Fructalov multivitaminski sok v tetrapaku in tri zavojčke West Blue cigaret. Za sok in kekse se sploh ni zmenil, cigarete pa je s hitrim gibom skril v žep bolniške halje, prav tako tudi desetevrski bankovec, ki sem mu ga stisnil v roko, in prestrašeno pogledal okoli sebe, kot bi se bal da ga bo kdo videl in mu kaj vzel.

»Drži se, Jakec,« sem mu rekel ob slovesu. »Jutri ali pojutrišnjem pa bo prišla mama in ti bo še kaj prinesla.«

»Ja… bo prinesla…,« je že spet počasi, zelo počasi in odsotno ponovil za mano. Potem pa me je samo še gledal. Njegov pogled je šel za mano še dolgo potem ko sem odšel iz bolnice, spremljal me je vse do doma in ga čutim na sebi še zdaj, ko to pišem.

3.
Srnica in Jakec. Dve bitji, dvoje oči, dva pogleda, ki ju ne morem pozabiti. Groza ujetosti, odrevenela groza, ko nimaš več kam, ko si pritisnjen ob zid, ko ne moreš več dihati, ko visiš z glavo navzdol in se ti ob vsakem poskusu rešitve jeklena žica le še globlje zareže v živo meso.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Srnica in Jakec”

  1. ariane komentira:

    tole pa je zanimiva primerjava. Mirno bi jo lahko apliciral na vsakdanje življenje. In to iz dneva v dan. Borba. Dokler se lahko boriš, OK, ko se ne moreš, je po tebi. Ali si v 1. ali 2. kategoriji? Če si v 1. bo že šlo, si v rangu srnic ki sta se rešili. Če si pa v 2. je že huda kriza. Potem so odprte vse možnosti. Ni nujno, da umreš kot srnica, ki se ni mogla rešiti. Lahko pa vegetiraš – mogoče kot Jakec.
    Ko smo že pri vegetiranju, sem se spomnila nekaj od utrujenosti. Če organizem ne dobi dovolj železa, oslabi. Z železom bogata hrana se najde v mesu. Ali pa je treba nad 2000m nadmorske višine. Vsak si mora najti svoj recept.
    pa srečno!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !