Pontiac

Pontiac Transsport, letnik 1996,  zadnji model.  (Naslednje leto  so jih namreč že nehali delati) . Šele četrti avto v moji 22-letni šoferski karieri. Zelo težko se namreč ločujem od svojih krip. Z vsakim avtom se vozim toliko časa, da je nazadnje res samo še zarjavela in razmajana kripa,  uporabna samo še za razrez na Dinosu ali v Surovini.

No, tale Pontiac je bil kripa že, ko sem ga kupil.

Ali pa ne. Preden bom izrekel dokončno sodbo, bom raje še malo počakal, saj ga imam šele tri mesece. Oglas je bil zelo vabljiv: kombi limuzina, vzdrževana, garažirana, klima, radio, daljinsko zaklepanje, električni pomik  stekel , tempomat (še zdaj ne vem, kaj je to – a vsekakor mora biti nekaj posebnega in  imenitnega), štiri dodatne zimske gume na alu-platiščih… In vse to za borih 1600 EUR! Še toliko ne, kot bi me stalo popravilo moje zadnje kripe, ki mi je par dni prej crknila na cesti med Šentjakobom in Domžalami.  K sreči  ravno  pri  servisu, tako da sem prihranil denar za avtovleko in sem naslednji dan, ko so mi povedali, kaj vse bi bilo treba popraviti in koliko bi me to stalo, rekel  hvala lepa, kar obdržite ga, zastonj vam ga dam, mogoče se bo pa dalo z njega odmontirati še kaj uporabnega.)

Pontiaca pa  mi je prodala firma Gladijola d.o.o. (imenujmo jo tako). Sin, ki je bil zraven  pri  kupčiji, me je naskrivaj sunil z nogo in šepnil, naj bom  previden, ker da se za tem cvetličnim imenom skriva združba mešetarjev z nedeljskega avtosejma, ki bi radi kaj zaslužili tudi med tednom. No, to sem že prej dognal tudi sam, pa se nisem  dal motiti. Sem se pač odločil, da bom ta dan kupil avto in to prav tegale starega pontiaca, pa magari od sicilske mafije. Po  parih  dneh  (in nočeh)  pregledovanja ponudbe  na  Bolhi in Avtonetu sem imel že rdeče oči od buljenja v računalniški ekran in res že vsega  poln  kufer.

Tip, ki naju je prišel iskat na kolodvor, da bi  nama pokazal avto, je bil že na pogled pravi mafijaš. Kot iz filma, pa ne iz Botra, ampak iz Sopranovih, nič strašen, prej smešen.  Debel, v črnem mercedesu, v  črno oblečen, napomaden, s črnimi očali in  z zobotrebcem med zobmi. Pontiac me ni čakal  v garaži, ampak na nekem blatnem dvorišču pri nekih barakah  v predmestju. »Koliko časa pa ga že prodajate?« sem vprašal. »Par mescev – no, od prejšnjega mesca – ne še dolgo. Dobro, da si prišel prvi«,  me  je kar tikal, čeprav sva se  prvič videla in je bil vsaj 25 let mlajši od mene. »Veliko se jih zanima za ta avto, to je res pravi amerikanec, makina in pol! Od povsod me kličejo, vsi ga hočejo imeti, iz Kopra, Maribora, Vrhnike… Evo, čez pol ure pride nekdo iz Slovenske Bistrice,  zelo  je zainteresiran, že zjutraj se mi je najavil, če ga ti ne vzameš, ga bo gotovo on. Pravzaprav sem mu ga že obljubil, sploh ne vem, kako naj se zmažem, če bo res prišel…  200.000  kilometrov je na števcu, a  rečem ti, da jih boš brez problemov zvozil do 500.000« – »A lahko pogledam gume?«  mu je skočil v besedo moj sin. »Kakšne gume?« – »Tele zimske, ki so v prtljažniku.« – »Aja, tele – valjda lahko, kar poglej, izvoli.« Hotel je odpreti prtljažnik, pa ni šlo. Ne z roko, ne z daljincem in ne z navadnim ključem. »Jebenti, nekaj se je zataknilo,« je zaklel. »— A nič hudega – vzameš WD 40,  dvakrat špricneš v ključavnico,  pa bo vse  okej. A imaš WD 40?«

Jasno da ga nisem imel, on pa tudi ne. Prtljažnik so mi lahko odprli šele čez nekaj dni na servisu, potem ko sem avto že kupil in odpeljal. No, odpeljal ga je sin, jaz nisem znal, v vsakem novem avtu se počutim kot stara mama v pilotski kabini. Z WD 40 niti slučajno ni šlo, ključavnica je bila fuč, pa tudi vse druge ključavnice,  morali so jih zamenjati, nič ni delalo kot bi moralo. Tudi gume so bile do kraja zlizane, tako letne kot tudi zimske v prtljažniku, tudi te so mi morali zamenjati z novimi. Pa tudi akumulator, svečke, brisalce, žarnice v žarometih in smernih  utripalkah. Popravili so mi še zatikajočo se prestavno ročico, pa ročno zavoro, pa ne vem kaj še vse,  samo čakal sem,  da mi bodo  razdrli še motor. »Motor je zaenkrat še kolikor toliko v redu, » so me potolažili, »— a čimmanj ga matrajte, da bo vsaj še nekaj časa tak.«

Mehaniki so bili res zelo prijazni. Kako pa tudi ne, saj sem pri njih že prvi mesec pustil več denarja kot sem plačal za avto. Ampak nič zato, glavno je da imam spet  voz, ki je vsaj na zunaj videti dobro, ni obtolčen  in  zarjavel, in celo gre naprej. »Koliko pa pokuri?« me sprašujejo znanci.  »Nimam pojma«, pravim, »in mogoče je še bolje da ne vem, ker če bi vedel, bi bil preveč slabe volje.«

Pravzaprav  sem pa s tem pontiacom še kar zadovoljen. Tudi zato, ker sem daleč naokoli edini, ki ga imam.-  No, sin je zadnjič enkrat prihrumel domov z novico, da je še enega videl  na Rakovi Jelši. -  Imeti pontiaca v garaži ali pred hišo  je že skoraj tako, kot imeti aligatorja v domači banji.  A tudi če je kripa, je pa kripa kot se šika: velika, prostorna, elegantna, močna…  Kakšen neznalec bi ga takole od daleč utegnil imeti celo za zelo dober avto! Enkrat zadnjič, ko sem ga ponoči pustil na slabo osvetljenem parkirišču, so mu prerezali gume. In to vse štiri, tako da se je avto dobesedno usedel na feltne. Ves dan sem imel pokvarjen, ko sem letal okoli policajev  in vulkanizerjev. Mojih prejšnjih avtov, katre, lade in kanguja, se niso nepridipravi nikoli lotili, pa sem jih lahko pustil ne  vem kje za ne vem koliko  časa!  No, saj zato pa pišem tele vrstice –  da bi tistemu (tistim), ki je to ušpičil, dopovedal, naj tega več ne počne – vsaj z mojim avtom ne. Le kaj imaš od tega, da nekemu napol propadlemu obrtniku  uničuješ 14 let starega pontiaca ?!  Spravi se raje na vozni park kakšnega magnata ali tajkuna, to  ti bo večji  izziv, taki imajo svoje limuzine ponoči na varnem v  garažah, pod  kamero in alarmom. Vlomi  mu v hišo ali v garažo, in mu uniči, ali pa kar odpelji kaj iz višjega cenovnega razreda, to bo zares podvig za v črno kroniko. Če te bodo pa pri tem še ujeli, ti pa sploh ne uide pet minut slave!

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Pontiac”

  1. Pavle komentira:

    Ha,ha Edo, upam, da nisi dobil mojega, ki sem ga kupil 06.09.1996. Bil je star leto ali dve ne vem točno.
    Spomnim se pa, ko sem ga na ta dan kupil in sem se peljal iz Šk. Loke proti Ljubljani(Parmova ulica), kjer smo montirali hladilno opremo v enem, za tiste čase, največjem Megamarketu od Živil iz Naklega in naenkrat sem se zbudil na travmatologiji v UKC-ju. Ko sem vprašal možakarja, ki je ležal v sosednji postelji, kje sem, mi je le ta objasnil, da sem v UKC Ljubljana in da so me pred par urami pripeljali iz urgence, kjer so me krpali. Za nameček mi je zagotovil, da sem sto procentno imel prometno nesrečo, saj imam zaradi tega močne poškodbe na glavi.
    Skoraj dve uri sem trpel in premišljeval kaj za vraga sem naredil.In koliko je šele mrtvih v drugem avtomobilu, če sem že jaz tako razbit, saj sem vendar imel Pontiaca, ki je razmeroma varen avto za voznika. Pred očmi sem imel samo to, da sem se peljal iz Šk .Loke v Ljubljano, da sem prišel na Celovško. Od tam naprej pa ni bilo več filma.
    Končno sta me odrešila teh muk moja sedanja žena in Dušan, ki sta prišla na obisk in mi razložila, da sem na glavo dobil plinsko jeklenko( tisto oranžno za kuhinjski plin), katero je neki delavec na strehi odvrgel in mi je padla na glavo( iz višine 6 m). Mislim, da sta mi to morala povedati vsaj desetkrat, da sem jima verjel in se malo pomiril.
    Trajlo je še deset let, da sem se spomnil kaj vse se je tisti dan dogajalo. Izgubil sem spomin za obraze. Iz osnovnošolskih let mi še danes mora kdo povedati kaj vse smo ušpičili.

    V glavnem tisti Pontiac je bil za tiste čase skoraj vesoljsko vozilo, ampak, ko je začel po letu in pol kazat svoje pomanjkljivosti sem za servise zapravil skoraj toliko kot za cel avto. In ni bil poceni. Nazadnje sem ga zamenjal za enega golfa III, ki sem ga prodal svojemu nečaku, da ga je lahko odplačeval na obroke. To je bila edina rešitev, da se znebim Pontiaca.

    No, na koncu smo bili vsi veseli.

    Lp

  2. Edo Torkar komentira:

    Ja, Pavle, fajn je imet Pontiaca vsaj nekaj časa, meni je moj crknil po 8 mesecih, ravno pravi čas, en teden pred tehničnim pregledom, sem pa v tem času zapravil na servisu tudi toliko kolikor sem plačaj zanj

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !