Arhiv za Marec, 2010

Popotnica

Torek, Marec 30th, 2010

»Nikamor ne pojdi, kadar si nesrečen. Nikamor ne pojdi, kadar te zapustijo denar in uspeh in ženska in sreča. Odidi, kadar imaš vsega v izobilju: kadar te ženske ljubijo in ti zlati cekini žvenkečejo v mošnjičku in tvoje delnice visoko stojijo na borzi uspeha in priljubljenosti. Naj ti ne bo težko premenjati z boljšega na slabše, saj nihče ne ve bolje od tebe kaj je zate dobro in kaj slabo. Preizkušenj potrebuješ, ne varnih zavetij. Naj te požene od tod svoboda, ne nujnost. Ne dajaj prednosti ne vročemu srcu, ne hladnemu razumu, pač pa tistemu skrivnostnemu, samo tvojemu v tebi, ki skrbi za tvoje ravnovesje med ljudmi in stvarmi, med nebom in zemljo.
Srečo zapusti, še preden te sama zapusti.«

To je prebrala in na to me je zadnjič spomnila moja znanka, ki dela kot knjižničarka v ljudski knjižnici. Med prelaganjem za odpis pripravljenih knjig (ki jih nihče ne bere ali pa so že tako zmahane da niso več primerne za izposojo), ji je slučajno prišla pod roko ena moja stara »samozaložena« knjižica planinskih in popotnih spisov. Naslov citiranega teksta je »Popotnica«, natisnjen pa je na začetku knjige kot nekakšen uvod ali motto.

Malo sem bil v zadregi, ko sem bil po več kot 20 letih tako nenadejano spet soočen s tem svojim umotvorom. Take instant filozofaže z močnim priokusom patetike se danes niti prebrati ne bi več lotil, kaj šele napisati. Vse bi prečrtal, pustil bi samo zaključni stavek – no, pa še tega bi prečrtal. Le zakaj zapuščati srečo, še prehitro te sama zapusti.

  • Share/Bookmark

Jabolko

Ponedeljek, Marec 29th, 2010

Vso pot od Rta dobrega upanja do Bombaya smo imeli slabo morje, a ni bilo morje krivo da se mi je vsak dan že zjutraj začel obračati želodec. Kriv je bil naš kuhar Brko, ki je imel na meniju samo tri različice zajtrka: jajca s slanino (hemendegs), jajca brez slanine (kajgana), pa hladen zajtrk s sirom in salamo.

Nekega dne se mi je ponudila priložnost, da pokukam v hladilnico in na zgornji polici sem opazil celo vrsto kartonastih zabojčkov z jabolki. Čeprav smo ta jabolka po vsej verjetnosti vkrcali že med postankom na Reki, so v poldrugem mesecu plovbe okoli Afrike prišla na mizo komaj dvakrat ali trikrat, namesto sladice po nedeljskem kosilu.

To odkritje mi je dalo misliti. Še istega dne sem po večerji stopil v kuhinjo k Brkotu in ga lepo prosil, naj mi v bodoče namesto zajtrka prinesejo na mizo jabolko – vsako jutro samo eno jabolko in nič drugega.

»Nimamo jabolk!« je rekel Brko.
»Imamo,« sem rekel, »videl sem jih v hladilnici..«
»Ja, pa res. Dva kartona jih hranim za Amerikance« (Amerikanci so bili naši turisti, sami starejši ljudje z majhnimi pokojninami, ki so pluli s tovornimi ladjami po svetu, ker je bilo to zanje ceneje kot da živijo doma v Ameriki)
»Ne dva kartona, vsaj dvanajst kartonov jabolk imamo – lahko pa da celo dvajset. A greva preštet?«
To pa je bilo za Brkota že malo preveč. »Jebemti jabolka!« se je zadrl. »Kdo pa misliš da si! To boš jedel kar jedo vsi, ali pa ne boš nič jedel!«
Na ladji je tako kot v vojski. Ni pomembno, kaj je prav, pomembno je, kdo je ta, ki misli, da ima prav. Če en zašmiran čistač (čistilec stroja) misli, da je upravičen do jabolka za zajtrk, kuhar pa mu oporeka, ima prav kuhar, ker ima višji »čin«. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi se šel čez kuharja pritožit barbi (kapitanu). Niti kapotu (poveljniku stroja) se nisem pritožil – sem mu pa pojasnil za kaj se gre in da naj ne računa name, dokler ne bo drugače.

Skratka – začel sem štrajkati.

Najprej samo dopoldne. Še naprej sem redno ob pol osmih zjutraj v delovnem kombinezonu prihajal v jedilnico, natakar Stipe me je kot ponavadi vprašal, kaj bom jedel, hemendegs, kajgano ali narezek s sirom in salamo, jaz sem vsakič rekel: »Jabolko!«, Stipe na to: »Ni jabolka!«, potem sem pri prazni mizi počakal do konca zajtrka, moji kameradi so šli vsak na svoje delovno mesto, eni na palubo, drugi v strojnico, jaz pa sem se vrnil v svojo kabino in ostal tam do kosila.

Kosilo sem normalno pojedel in po kosilu tudi normalno šel delat do večerje. Ko pa po enem tednu napol štrajka še zmeraj nisem dobil jabolka za zajtrk, sem začel totalni štrajk. Sploh se nisem več oblekel v kombinezon, ves dan sem v »civilu« posedal malo pa kabini malo po salonu, bral knjige, listal po revijah in se sprehajal po palubi kot kakšen turist. Tudi moji delovni tovariši me niso več klicali po imenu, tudi zanje sem bil samo še Turist (z veliko začetnico).

Ko smo se zasidrali pred Bombayem, naš kapitan ni strpel počakati niti tistih par dni, da bi se privezali v portu (pristanišču), že na sidrišču je posebej zame naročil čoln in potem še taksi do letališča. Spremljal me je sekondo (drugi oficir) palube, ki je bil zadolžen za to, da mi nabavi letalsko karto in pazi na to, da se bom tudi res vkrcal na letalo za Zagreb (via Frankfurt).

Tako se je pred 25 leti za vselej končala moja mornarska služba na ladjah dolge plovbe. Zaradi jabolka.

  • Share/Bookmark

Stric Andrej

Sobota, Marec 27th, 2010

Čuden  mesec,  tale marec.  Kar odhajajo. Eden  za drugim. Moje tete in  strici  namreč. Najprej teta Gizela, slab teden za  njo pa še teta Francka. In že lani ob tem času   teta Micka in stric Andrej, tudi zelo  hitro eden  za drugim. Očitno pomlad ne mara starcev in jih  najraje že  kar  na  svojem začetku  spravi  s  poti,  da naredi prostor mladem  regratu in cvetnim popkom. Ostali sta samo še teta Štefka in – hvala bogu – tudi moja mama. 89 svečk smo ji  pomagali upihniti konec februarja.

 Še porok se izogibam, pogrebov pa sploh. Štirje  pogrebi v enem letu bi bili zame zelo velik napor. Na enem pogrebu sem pa vendarle bil – na pogrebu strica Andreja. Pravzaprav pa pogreba sploh ni bilo. Andrejevi  otroci, moji bratranci in sestrične, so izpolnili očetovo željo, da noče pogrebnih  govorov in ceremonij, še najmanj cerkvenih, in da tudi noče biti pokopan za cerkvenim obzidjem. Ne vem natančno, kaj so naredili z njim, niso hoteli govoriti o tem, ampak mislim, da so ga dali upepeliti in so potem pepel kje raztresli.  Namesto na pogrebu smo se zbrali v vaški gostilni ob prigrizku in pijači.

 Stric  Andrej  je dočakal 84 let in je bil najbrž najstarejši slovenski motorist. Njegova soba v škofjeloškem domu upokojencev, kjer je nazadnje živel, je bila čez dan zmeraj prazna, saj je bil ves čas na motorju. Poleti in pozimi, v soncu in dežju. Samo snežni  metež in res huda zmrzal  sta ga lahko ustavila. Vozil se je po celi Sloveniji, si je že kaj zmislil, da je moral nujno iz Škofje Loke v Postojno ali v  Kočevje. Večkrat je padel in se potolkel, eno leto pred smrtjo si je tako poškodoval roko, da mu praktično ni več služila, nobene moči ni imel več v prstih, samo ležala mu je na balanci, a ni odnehal,  zmogel je tudi z eno roko.  Andrej pač.

 Spomnim se svojega zadnjega obiska pri njem. To da sem ga našel v  sobi še za dne, je bilo čisto naključje, ker se mu je par dni prej pokvaril motor. Zmotil sem ga v postelji, pri branju  knjige.  Bila je Svetinova  Ukana, partizanščina ga je zmeraj zanimala, saj je bil med vojno tudi sam partizanski kurir. »Malo počivam, ker sem zmatran«, je rekel. Zmatran je bil pa zato, ker je cel dan hodil po hribih. Šel je peš čez Lubnik v Zminec, kjer ima sina in je pri  njem ostal na  kosilu, potem pa se je po drugi poti prav tako peš vrnil domov, čeprav  se mu je sin ponujal, da ga bo peljal z avtom.

 Stric Andrej je  umrl  tako kot si je želel. Ne v postelji, ampak na motorju. Za nesrečo ni bil sam kriv, čeprav je z napol ohromelo roko že zelo težko vozil. Neka ženska je  vzvratno zapeljala avto s svojega dvorišča na cesto, ne da bi se prepričala ali ima prosto, in Andrej je z motorjem treščil v avto. Obležal je na cesti in izkrvavel, še preden je pripeljal rešilec.

 Njegova  žena Marjanca je umrla že 15 let prej in Andrej je zelo žaloval za njo. Ob vsaki obletnici njene smrti je objavil v Gorenjskem glasu parte z njeno mladostno sliko in ganljivim besedilom, ki se je začelo z »Moja ljuba Marjanca« in končalo z »Tvoj neutolažljiv mož Andrej«. Ob tistem mojem zadnjem obisku v  Loki  mi je stric zaupal skrivnost. Povedal  mi je, da je Marjanco kmalu po pogrebu na  skrivaj odkopal, jo naložil na voz in jo zakopal drugje – samo on ve kje. Ni  več prenesel misli na to, da bi  njegova ljubljena žena še naprej gnila v nečisti farški zemlji.

 Stala sva na balkonu, ko mi je to govoril, sonce je ravno  zašlo za Lubnikom in na mesto je padel večerni mrak. Potem je umolknil, na njegovem obrazu pa je še dolgo žarela tiha sreča ob misli na to, kako ima svojo ljubo Marjanco nekje na skrivnem kraju samo zase.

  • Share/Bookmark

Ko greš k ženski, vzemi s sabo bič!***

Petek, Marec 26th, 2010

Z DN se v nedeljah srečujeva na ljubljanskem bolšjaku; oba namreč rada brskava med starimi knjigami. Tudi sporečeva se kdaj zaradi kakšne knjige, ki jo oba hočeva imeti in jo drug drugemu puliva iz rok. Kadar pa se ne puliva za knjige, se štekava in se kdaj pa kdaj tudi o čem pomeniva – pa ne samo o knjigah.

Zadnjič npr. sva moževala o ženskah. (Ja, moževala – to je prava beseda!). DN je bil svoje čase aktivist združenja za pravice otrok do obeh staršev. Člani društva, sami sveži ločenci, ki so jim bili po odločitvi sodišč (beri sodnic) po ločitvi odvzeti tudi otroci, so se odločili da bodo sredi Ljubljane organizirali javni protest. Protestiral pa je samo DN, njegovi sotrpini so se tik pred zdajci podelali v hlače. Ko je tako DN na Prešernovem trgu sam samcat mahal s transparentom in delil letake, je k njemu prišla ena gospa in ga na lepem vprašala, če bi on udaril žensko. DN je rekel »Jasno, da bi jo—«, (gospa je v strahu odskočila dva metra nazaj), »— če bi prosila za to!«

DN seveda ne pretepa žensk, razmišlja pa takole: Kjer imaš žensko, moraš imeti tudi palico. Ne v roki, ne pri mizi, ne pri postelji, lahko jo imaš v kleti ali na podstrešju, ampak ženska mora vedeti, da imaš palico in da jo boš tudi uporabil, če bo prestopila vse dopustne meje. Gorje moškemu brez palice! Baba mu bo pljunila v skledo, se mu posrala na glavo, mu nataknila rogove, mu pobrala ves denar, se mu v fris režala, ga brez sramu sramotila pred sosedi, prijateljicami in celo otroki, nazadnje pa ga bo sredi mrzle zime golega in bosega nagnala od hiše!

(*** Nietzsche, če se ne motim – ali tako nekako.)

  • Share/Bookmark

Človek človeku volk. Slovenec Slovencu sosed.

Četrtek, Marec 25th, 2010

Podpisani – - – - – vlagam pritožbo zoper plačilni nalog, izdan na podlagi Zakona o prekrških, ki mi je bil izročen s strani Policijske postaje – - – - – dne – - – - – letos.

Sosedu BG- ju sem res rekel, da je idiot, vendar se to ni zgodilo na javnem kraju, na cesti, oz. trgu, kakor je navedeno v zapisniku, pač pa na zasebnem zemljišču, saj sem bil na balkonu svoje hiše, on pa nekaj metrov proč na svojem delu dvorišča. Bil sem sam v hiši, na dvorišču pa je bila poleg BG samo njegova žena, šele kasneje sta prišli ven še njegova mama in hči.

Razumem užaljenost BG zaradi izrečenih besed, vendar ni imel nobenega razloga, da je poklical policijo, saj nisem bil nasilen in mu tudi nisem grozil z nasiljem. Bil sem le nekoliko glasen , ker so mi popustili živci. BG ima namreč vhod v svoj del hiše le nekaj korakov proč od naše hiše, na svoja vrata pa že več let obeša dve lutki z vgrajenimi senzorji, ki se ob vsakem odpiranju vrat, pa tudi če gre on ali kdo od njegovih po stopnicah mimo hišnega vogala, oglašata z glasnimi zvočnimi signali: ena s predirljivim žvižganjem, druga pa s hreščečo imitacijo človeškega glasu, mehanično ponavljajoč besede »I love You «, ki jim sledi posnetek zlovešče vreščečega smeha. Kljub temu, da morava jaz in moja žena, ki je že od mladosti popolnoma slepa in zato še posebno občutljiva na moteče zvoke, to zvočno nasilje s strani sosedov prenašati že zelo dolgo časa, sem BG-jevo ženo šele pred dvema mesecema lepo prosil, naj nam prizanesejo z njim vsaj v zgodnjih jutranjih urah, da bomo lahko v miru spali. Prošnja je naletela na gluha ušesa, saj je BG še naprej redno obešal svoje vreščeče lutke na vrata že ob petih zjutraj, ko se je odpravljal v službo, izključil pa jih je šele zvečer.

Na dan dogodka sem vprašal BG, če imajo zvočne naprave na njegovih vratih še kakšno drugo vlogo kot to, da z njimi zanalašč vznemirja in izziva nas najbližje sosede. Odgovoril mi je, da na ta način (namreč z lutko, ki govori »I love You«) izpoveduje ljubezen svoji ženi. (BG-jeva žena, ki je stala zraven, je tej razlagi pritrdila! —). Rekel sem mu, da je to idiotsko, da to počnejo idioti in da je idiot. Ker normalni moški šepetajo svojim ženam ljubezenske besede ponoči na uho in jih ne vreščijo sredi belega dne zunaj na dvorišču po zvočnikih in posnete na trakovih, da jih poslušajo sosedje in mimoidoči.

Seveda pa mi je popolnoma jasno, da je vreščanje pajacev na BG-jevih vratih namenjeni moji in ne njegovi ženi. Z njimi je začel nagajati takrat, ko smo s sodno odločbo postali lastniki dela dvorišča, ki so si ga prej lastili G-ji. Moja žena si je na tem delu dvorišča uredila vrtiček, zasadila trto, postavila klopco in senčnik in s tem se G-ji, še zlasti BG, nikakor ne morejo sprijazniti. Ne samo da BG z govorečimi, vpijočimi, žvižgajočimi in smejočimi se pajaci na svojih vratih zganja zvočno nasilje nad slepo žensko, svojo sosedo – za povrh jo še maltretira in ji grozi s policijo, če ob devetih zvečer odpre vrata in spusti psa na svoj vrt ali pokliče nazaj v hišo. In da naj poskrbi za to, da njena mačka ne bo hodila po njegovi strehi in da listi z drevesa na njeni strani dvorišča ne bodo padali na njegovo stran!

Reči takemu človeku idiot je zelo mila beseda, to je podlost in ne več idiotizem!

Izrečene globe ne nameravam plačati ne v polnem (104,32 EUR) in tudi ne v polovičnem znesku (52,16 EUR). V primeru, da moja pritožba ne bo pozitivno rešena, boste morali globo prisilno izterjati.

S spoštovanjem,

- – - – - (podpis in datum)

  • Share/Bookmark

Poklic in služba

Četrtek, Marec 25th, 2010

Če sem pogledal skozi šolsko okno, sem videl kamnolom v hribu na drugi strani doline. Kadarkoli se je v kamnolomu pokadilo in zabobnelo, mi je zaigralo srce: Ati! To je on, ati! Moj ati!  Včasih je zabobnelo tako močno, da je odmev zaokrožil po dolini in so se stresle vse šipe na vseh hišah v mestu. Takrat sem se še s posebnim ponosom ozrl po sošolcih: A ste slišali to detonacijo?  A ste videli, kako visoko je letelo kamenje? In to je naredil ati! Moj ati!  A ima še kdo takega atija? Noben  nima atija kot ga imam jaz! Samo jaz imam atija, ki polaga dinamit pod skale in prižge zažigalno vrvico s takšnim mirom in hladnokrvnostjo, kot bi si v gostilni prižgal cigareto!

Moj oče je bil miner v kamnolomu. Potem se je zgodila nesreča. Ko je prižgal vrvico, se ni dovolj  hitro umaknil iz rova, narobe je stopil, spotaknil se je ob vrtalni stroj, ki ga je malomarni vrtalec pustil na tleh, padel je čezenj, eksplozija ga je prehitela, do pasu ga je zasulo kamenje. V bolnici so mu komaj rešili zmečkano nogo,  po dolgih mesecih se je za silo pozdravil, a noga ni bila nikoli več kot prej. Dali so ga za vratarja in telefonista v samski dom, ker pa ni zdržal v tesni vratarski kabini in je naglas zaklel vsakič, ko je zazvonil telefon, so ga premestili v skladišče potrošnega materiala. Tam je začel  piti in že nekaj let po upokojitvi je umrl za cirozo jeter.

Poklic je nekaj, za kar si poklican. V službo pa  hodiš zaradi denarja, iz navade ali  iz občutka dolžnosti.  Moj oče je bil po poklicu  miner, poklican je bil za to delo. Delal je z znanjem, veščino, skrbnostjo, odgovornostjo, veseljem in ljubeznijo.  Potem ko ni  več  delal v svojem poklicu in je samo še hodil v službo, se je zapil in propadel.

  • Share/Bookmark

Blog , monolog

Torek, Marec 23rd, 2010

Evo, blogam. Tudi jaz. Celo jaz.

Kar nekaj let sem cincal a bi a ne bi,  in potem ko sem se le nekako spravil skup in napisal  prvi blog (junija 2009),  je trajalo  še nadaljnjih 9 mesecev, da sem rodil drugega in tretjega in četrtega.  In zdaj bo trajalo, dokler bo pač trajalo.

Ker pa sem po psihičnem ustroju tipični samogovorec (bolj sem se navajen pogovarjati sam s sabo kot z drugimi), bojo moji blogi bolj monologi kot blogi. Ne rečem da me ne zanima kaj kdo reče na to kar rečem, a spet ne toliko, da bi še kaj rekel k temu, kar sem že rekel.

A je potlej čudno, če imam probleme s svojo žensko?! 20 let se je hotela pogovarjati z mano, jaz pa sem 20 let trmasto molčal. Nazadnje je obupala in se je začela pogovarjati (in ne samo pogovarjati) z drugimi. Ko se mi je sprožil alarm, je že bilo prepozno. Malo pozno mi je kapnilo, da le ni vse v neverbalni komunikaciji in da je zakonske težave treba reševati še kje drugje kot med rjuhami.

Če se v življenju sploh kaj naučimo, se samo iz naših lastnih napak. Če sploh.

  • Share/Bookmark

Meseno spoznanje (Vegi blog)

Torek, Marec 23rd, 2010

Ko sem bil še otrok, sva bila z mamo na obisku pri teti Micki in bratrancu Tončetu v Selški dolini. To je bilo tisto leto, ko je Tonče prišel od vojakov, se oženil, kupil moped in postal lovec. Za kosilo smo imeli juho, pire krompir, pečenko in solato. V pečenko sem ugriznil samo enkrat in še tisti edini grižljaj sem za maminim hrbtom naskrivaj izpljunil v robec. Ko sem vprašal od katere živali je pečenka in so mi rekli da od zajca, se mi je kosilo dokončno zagabilo in sem vse skupaj odrinil na sredo mize. Še zdaj, po več kot 45 letih se mi je v ustih ohranil spomin na zoprno sladkast okus po zajčjem mesu in ob tem spominu mi gre še zdaj na bruhanje.

Tudi rib nisem nikoli maral. Zmeraj sem se bal, da se mi bo zataknila koščica v grlu, pa še smrdele so mi – tako kot ribje olje, ki so nam ga po žličkah dajali piti v osnovni šoli, da bi imeli močnejše kosti.

Pa ovčetina? Bljak! Tudi to sem poskusil samo enkrat in nikoli več. Ko sem v kolodvorski menzi v makedonski Gevgeliji poleti 1974. naročil golaž, nisem niti pomislil da mi bodo prinesli na mizo golaž z ovčetino in ne z govedino. Bljak! Šele z drugim pivom sem iz ust za silo izpral ogabni okus po ovčjem mesu. Bljak!

Leta 1977 sem nekaj mesecev živel na Vinogradniški poti v predmestju Maribora, kjer sem imel v najemu vrtno hiško pri starejšem zakonskem paru brez otrok. Človeka sta bila tako pogoltna na denar, da sta se v veliki dvostanovanjski hiši stiskala v eni sami sobici in kuhinjici, vse druge prostore pa sta oddajala – tudi klet, podstrešje, prizidek, garažo in vrtno hišico. Za povrh sta se ukvarjala z »intenzivno« rejo kokoši. V velikem zidanem kokošnjaku je vse noči svetila bela neonska luč, da bi kokoši čimmanj spale in v čimkrajšem času požrle čimveč umetne galofak hrane in se čimprej poredile za čimprejšnji zakol. V smrdljivem in podrekanem prostoru se je drenjalo in kljuvalo na stotine napol oskubljenih napol slepih napol hromih kur, ki se jim gotovo ne bi mudilo tako »intenzivno« živeti, če bi vedele, da si bodo lahko oddahnile šele v pečici in na krožniku.
Kuretine že prej nisem maral, takrat pa sem se odločil, da je sploh nikoli več ne bom dal v usta. Tega se držim že več kot 30 let.

Popolnoma se strinjam z muslimani, da je svinjsko meso nečisto in da je njegovo uživanje greh zoper boga. Svinjina je zares ogabno svinjskega okusa. Te svinjskosti ne prežene ne sušenje ne prekajevanje ne soljenje ne popranje – nič!
Ko sem pred 35 leti delal v Kranju pri zidarjih, so nam poslali na gradbišče nekega Albanca s Kosova, že starejšega možakarja, ki je bil prvič v Sloveniji in zato precej plašen in molčeč. Ko je bil z nami prvič na malici in so ga v menzi vprašali, kaj bo jedel, je skromno odvrnil, naj se ne trudijo posebej zanj in da bo jedel vse, kar bodo jedli drugi. Ker so vsi naročili pečenico s kislim zeljem, jo je naročil tudi on. Ko je dal v usta prvi grižljaj, se je oglasil eden od zidarjev: »Pa ja ne boš zdaj zatajil svojega boga? Kako pa to, da ješ svinjsko, če si musliman?«
Albanec se je samo plašno nasmehnil in žvečil naprej, na koncu je še s kruhom do čistega obrisal krožnik, potem pa vstal in šel ven. Ko sem čez čas šel ven tudi jaz, se je on ravno vračal izza plank na najbolj oddaljenem koncu gradbišča. Ves bled in poten je bil v obraz, in na ustih je imel še zmeraj tisti plašni nasmeh. Naslednji dan sem šel med delom skrivoma pogledat za tiste planke in videl tam kupček izbruhane hrane – kislo zelje s koščki prežvečenega kruha in klobase.

Ko je imel moj sin 16 let, mu je v šoli prišel v roke letak z naslovom NE JEJ NIČESAR, KAR IMA OČI. Od tistega dne naprej ni več pokusil mesa – jaz pa tudi ne. Njegova najljubša hrana je pizza margerita, špageti z olivami in paradižnikom, tofu na sečuanski način, palačinke s čokolado in čokolada z lešniki. Meni pa najbolj teknejo zelenjavna enolončnica, pašta fižol, ajdovi krapi z gobami, marelični cmoki, palačinke z marmelado in sadna kupa s sladoledom. (Za čokolado z lešniki pa imam preslabe zobe).
Moj sin ima zdaj 24 let, je velik in močan fant, navdušen športnik in dober študent. Ima pa to napako da je malo hitre jeze in se zato včasih tudi stepe. Ko sva lani poleti skupaj pomagala mojemu prijatelju pri popravilu strehe in smo šli po končanem delu v gostilno na večerjo, je na sinovo vprašanje natakarici: »A imate kaj brez mesa?« eden od krovcev zafrkljivo pripomnil: »A imate tudi kavo brez kofeina?« Ko ga je sin vprašal, kaj je mislil s to pripombo in je oni odvrnil da imata večerja brez mesa in brezkofeinska kava skupno to, da je oboje prazno in neokusno, je sina tako razkurilo, da je planil izza mize in bi skoraj prišlo do pretepa. Zarohnel je, da ima že poln kufer neslanih pripomb na račun tega kaj jé in česa ne jé, da on nikomur ne gleda v krožnik in zato tudi ne bo dovolil, da bi kdo gledal njemu!

Leto 2007, sobota, konec junija. 40-letnica valete v gostilni Osvald v Žirovnici.
Na vseh prejšnjih okroglih obletnicah sem manjkal, zato sem kar nekaj svojih nekdanjih sošolk in sošolcev videl prvič po 40 letih. Nekaterih sploh nisem več spoznal – da ne govorim o tistih iz paralelk. Babe nikakve, razlezene, zašpehane, starikave. Dedci z mogočnimi pivskimi trebuhi na tenkih atrofiranih nožicah, pa rdeči v glave od mastne hrane, previsokega pritiska in ljubezni do alkohola.
Ampak Lorica iz 8.c. – ta je bila iz čisto drugega špila. Še zmeraj mladostna pri 55-ih, visoka, vitka, dolgolasa, še zmeraj seksi in greha vredna! In ravno Lorica, ta nedosegljiv predmet mojih deških sanj in prvih semenskih izlivov, je prišla zdaj po vseh teh desetletjih sama k meni, pririnila se je skozi množico, ne pririnila, množica se je kar sama razmaknila pred njo kot morje pred Mojzesovim ljudstvom, naravnost do mene je prišla in me tako naravno in preprosto poklicala po imenu kot da bi se nazadnje videla pred 40 minutami in ne pred 40 leti: »Edo, ravno o tebi sem razmišljala, ravno tebe sem iskala. Pa uganeš zakaj? Zadolžili so me, da zberem želje in sporočim v kuhinjo, kaj bo kdo jedel in pomisli – med vsemi, ki smo danes tukaj, sva se samo midva odločila za vegetarijansko večerjo! Zdaj me pa res zanima, a ti nasploh ne ješ mesa, a ti samo danes slučajno ne paše?«
Ko sva odkrila, da sva oba že več let prepričana vegetarijanca in si povedala tudi vsak svojo zgodbo, kako sva prišla do tega, in si tudi polaskala, kako dobro zgledava (moja pohvala je bila iskrena, Loričina pa bolj vljudnostna, a sem je bil vseeno vesel), sva si natočila in trčila in si nato med pogovorom še večkrat natočila. Po tretji pijači sem ji priznal, da sem bil v šolskih časih zaljubljen vanjo, po četrtem pa sem ji povedal tudi o nočnih polucijah. Tako se je nasmejala, da se ji je zaletelo in se me je prijela za komolec. In potem še kar nekaj časa ni odmaknila roke…

Vsak ima svoje razloge za to, kar počne ali ne počne. Sicer mislim da ni dobro početi nekaj kar tako iz navade ali pa zato, ker to počnejo tudi drugi. Ali pa – kaj jaz vem. Saj še to ne vem zmeraj, kaj je dobro zame, kaj šele da bi razmišljal za druge. Ne delam nobene reklame za vegetarijanstvo, govorim samo o svojih osebnih izkušnjah in pripetljajih v zvezi s tem. Vsak naj je , kar mu paše. Ali kot reče moj sin: nikomur ne gledam v krožnik, a tudi ne pustim da bi kdo gledal v mojega.

  • Share/Bookmark

Srnica in Jakec

Ponedeljek, Marec 22nd, 2010

1.
Pred dolgimi leti sem nekaj časa živel v samotni stari hiši v tolminskih hribih. Ob hiši sem imel zelenjavni vrt, ograjen s poldrugi meter visoko žično ograjo, da mi divjad ni delala škode. Po hrano, ki je nisem mogel pridelati na vrtu in v sadovnjaku, sem dvakrat na teden peš hodil v dolino. Ko sem se nekega dne s polnim nahrbtnikom riža, makaronov, konzerv, olja, moke in sladkorja vrnil iz doline domov, so se po mojem zelju in solati pasle srne: dve odrasli in ena manjša, še ne povsem odrasla. Sam sem bil kriv, zjutraj sem pozabil zapahniti vrtna vrata, pustil sem jih celo napol odprta, tako da se srnam res ni bilo treba truditi za zelenjavni priboljšek.

Ko so me videle, sta večji srni zbežali, pa ne skozi vrata, kar ograjo sta preskočili in stekli v gozd. V vrtu je ostala le manjša srna, ki je instiktivno presodila, da je zanjo ograja previsoka, da bi jo mogla preskočiti, vrat pa v paničnem strahu tudi ona ni več našla. Na dveh mestih se je dvakrat z vso silo zaletela v ograjo, v tretjem naletu pa se je z zadnjim parkljem tako nesrečno zapletla v žico, da je napol obležala napol obvisela na ograji. Hotel sem jo rešiti, odvrgel sem nahrbtnik in stekel v hišo po klešče, da bi preščipnil žico, a ujeta srna me ni pustila blizu, zvijala in premetavala se je kot riba na trnku in v smrtnem strahu do belega izbuljila oči.

Ker nisem več vedel kaj storiti, sem šel do soseda, ki je bil lovec in sem mislil, da bi mi lahko kako pomagal. Do sosedove hiše je bilo 15 minut hitre hoje v breg, nazaj pa 10 minut po bregu navzdol, a ga ravno takrat ni bilo doma, žena mi je rekla, da je šel kosit otavo na senožet visoko pod Kojco, in ko sem se čez slabe pol ure sam vrnil domov, je bila srnica že mrtva.

2.
Jakec že dva tedna nič ne govori, skoraj nič ne je in komaj kaj spi.

To mi je včeraj po telefonu povedala njegova mama. Ko ga je iz četrtka na petek ob dveh ponoči zalotila v kopalnici napol golega in s kuhinjskim nožem v roki in ji ni znal povedati zakaj nož, zakaj ob taki uri in zakaj v kopalnici, je poklicala dežurnega zdravnika, ta je naročil rešilni avto in Jakca so še pred svitom odpeljali v Begunje.

Njegova mama pa me je poklicala zato, ker nima avta in tudi nima nikogar, ki bi jo peljal k Jakcu na obisk, in me je prosila, če bi mu nesel cigarete, sok, piškote in nekaj evrov žepnine. Povedala mi je, katere cigarete, sokove in piškote ima Jakec najraje in sem to zapisal na listek, da ne bi pozabil. Naročila mi je tudi, naj mu ne dajem preveč denarja, ker mu ga lahko ukradejo ali pa ga bo sam tako skril, da ga ne bo več našel.

Ko sem v bolnici povedal, da iščem Jakoba S., so me poslali na zaprti oddelek v tretjem nadstropju. Najprej ga sploh nisem opazil. Vsi bolniki na hodniku so stali ali hodili gor in dol, Jakec pa je sključen v dve gubi negibno čemel na stolu pri mizi in v prazno bolščal predse. Gledal je naravnost vame, a pravzaprav skozme, niti z enim gibom ali grimaso ni pokazal, da me je prepoznal.

»A si v redu, Jakec?« sem rekel in ga prijel za ramo.

»V redu,« je rekel, še zmeraj s povsem negibnim obrazom.

»Ja, pa nisi čisto v redu, drugače ne bi bil tukaj.«

»Ne, nisem v redu.« je mehanično ponovil za mano.

»Res nisi v redu. Ves si bled in shujšan, sama kost in koža te je. Ali sploh kaj ješ?«

Jakec ni na to nič rekel, molče je gledal skozme. Namesto njega je odgovoril starejši bolnik, ki je ves čas stal zraven naju in poslušal: »Dve žlici juhe, samo dve žlici juhe – to je vse, kar je danes pojedel pri kosilu. Zrezek, krompir, solata, kompot – vse je šlo v pomije!«

»Moral boš jesti, Jakec, » sem rekel. »Če hočeš, da te bodo kmalu spustili ven, boš moral jesti. Najprej to.«

»Ja, moral bom jesti«, se je strinjal Jakec, a s popolnoma ravnodušnim glasom, njegov odgovor je bil samo votel odmev tistega, kar je slišal od mene.

Segel sem v vrečko in položil predenj škatlo Jaffa keksov, Fructalov multivitaminski sok v tetrapaku in tri zavojčke West Blue cigaret. Za sok in kekse se sploh ni zmenil, cigarete pa je s hitrim gibom skril v žep bolniške halje, prav tako tudi desetevrski bankovec, ki sem mu ga stisnil v roko, in prestrašeno pogledal okoli sebe, kot bi se bal da ga bo kdo videl in mu kaj vzel.

»Drži se, Jakec,« sem mu rekel ob slovesu. »Jutri ali pojutrišnjem pa bo prišla mama in ti bo še kaj prinesla.«

»Ja… bo prinesla…,« je že spet počasi, zelo počasi in odsotno ponovil za mano. Potem pa me je samo še gledal. Njegov pogled je šel za mano še dolgo potem ko sem odšel iz bolnice, spremljal me je vse do doma in ga čutim na sebi še zdaj, ko to pišem.

3.
Srnica in Jakec. Dve bitji, dvoje oči, dva pogleda, ki ju ne morem pozabiti. Groza ujetosti, odrevenela groza, ko nimaš več kam, ko si pritisnjen ob zid, ko ne moreš več dihati, ko visiš z glavo navzdol in se ti ob vsakem poskusu rešitve jeklena žica le še globlje zareže v živo meso.

  • Share/Bookmark

Pontiac

Nedelja, Marec 21st, 2010

Pontiac Transsport, letnik 1996,  zadnji model.  (Naslednje leto  so jih namreč že nehali delati) . Šele četrti avto v moji 22-letni šoferski karieri. Zelo težko se namreč ločujem od svojih krip. Z vsakim avtom se vozim toliko časa, da je nazadnje res samo še zarjavela in razmajana kripa,  uporabna samo še za razrez na Dinosu ali v Surovini.

No, tale Pontiac je bil kripa že, ko sem ga kupil.

Ali pa ne. Preden bom izrekel dokončno sodbo, bom raje še malo počakal, saj ga imam šele tri mesece. Oglas je bil zelo vabljiv: kombi limuzina, vzdrževana, garažirana, klima, radio, daljinsko zaklepanje, električni pomik  stekel , tempomat (še zdaj ne vem, kaj je to – a vsekakor mora biti nekaj posebnega in  imenitnega), štiri dodatne zimske gume na alu-platiščih… In vse to za borih 1600 EUR! Še toliko ne, kot bi me stalo popravilo moje zadnje kripe, ki mi je par dni prej crknila na cesti med Šentjakobom in Domžalami.  K sreči  ravno  pri  servisu, tako da sem prihranil denar za avtovleko in sem naslednji dan, ko so mi povedali, kaj vse bi bilo treba popraviti in koliko bi me to stalo, rekel  hvala lepa, kar obdržite ga, zastonj vam ga dam, mogoče se bo pa dalo z njega odmontirati še kaj uporabnega.)

Pontiaca pa  mi je prodala firma Gladijola d.o.o. (imenujmo jo tako). Sin, ki je bil zraven  pri  kupčiji, me je naskrivaj sunil z nogo in šepnil, naj bom  previden, ker da se za tem cvetličnim imenom skriva združba mešetarjev z nedeljskega avtosejma, ki bi radi kaj zaslužili tudi med tednom. No, to sem že prej dognal tudi sam, pa se nisem  dal motiti. Sem se pač odločil, da bom ta dan kupil avto in to prav tegale starega pontiaca, pa magari od sicilske mafije. Po  parih  dneh  (in nočeh)  pregledovanja ponudbe  na  Bolhi in Avtonetu sem imel že rdeče oči od buljenja v računalniški ekran in res že vsega  poln  kufer.

Tip, ki naju je prišel iskat na kolodvor, da bi  nama pokazal avto, je bil že na pogled pravi mafijaš. Kot iz filma, pa ne iz Botra, ampak iz Sopranovih, nič strašen, prej smešen.  Debel, v črnem mercedesu, v  črno oblečen, napomaden, s črnimi očali in  z zobotrebcem med zobmi. Pontiac me ni čakal  v garaži, ampak na nekem blatnem dvorišču pri nekih barakah  v predmestju. »Koliko časa pa ga že prodajate?« sem vprašal. »Par mescev – no, od prejšnjega mesca – ne še dolgo. Dobro, da si prišel prvi«,  me  je kar tikal, čeprav sva se  prvič videla in je bil vsaj 25 let mlajši od mene. »Veliko se jih zanima za ta avto, to je res pravi amerikanec, makina in pol! Od povsod me kličejo, vsi ga hočejo imeti, iz Kopra, Maribora, Vrhnike… Evo, čez pol ure pride nekdo iz Slovenske Bistrice,  zelo  je zainteresiran, že zjutraj se mi je najavil, če ga ti ne vzameš, ga bo gotovo on. Pravzaprav sem mu ga že obljubil, sploh ne vem, kako naj se zmažem, če bo res prišel…  200.000  kilometrov je na števcu, a  rečem ti, da jih boš brez problemov zvozil do 500.000« – »A lahko pogledam gume?«  mu je skočil v besedo moj sin. »Kakšne gume?« – »Tele zimske, ki so v prtljažniku.« – »Aja, tele – valjda lahko, kar poglej, izvoli.« Hotel je odpreti prtljažnik, pa ni šlo. Ne z roko, ne z daljincem in ne z navadnim ključem. »Jebenti, nekaj se je zataknilo,« je zaklel. »— A nič hudega – vzameš WD 40,  dvakrat špricneš v ključavnico,  pa bo vse  okej. A imaš WD 40?«

Jasno da ga nisem imel, on pa tudi ne. Prtljažnik so mi lahko odprli šele čez nekaj dni na servisu, potem ko sem avto že kupil in odpeljal. No, odpeljal ga je sin, jaz nisem znal, v vsakem novem avtu se počutim kot stara mama v pilotski kabini. Z WD 40 niti slučajno ni šlo, ključavnica je bila fuč, pa tudi vse druge ključavnice,  morali so jih zamenjati, nič ni delalo kot bi moralo. Tudi gume so bile do kraja zlizane, tako letne kot tudi zimske v prtljažniku, tudi te so mi morali zamenjati z novimi. Pa tudi akumulator, svečke, brisalce, žarnice v žarometih in smernih  utripalkah. Popravili so mi še zatikajočo se prestavno ročico, pa ročno zavoro, pa ne vem kaj še vse,  samo čakal sem,  da mi bodo  razdrli še motor. »Motor je zaenkrat še kolikor toliko v redu, » so me potolažili, »— a čimmanj ga matrajte, da bo vsaj še nekaj časa tak.«

Mehaniki so bili res zelo prijazni. Kako pa tudi ne, saj sem pri njih že prvi mesec pustil več denarja kot sem plačal za avto. Ampak nič zato, glavno je da imam spet  voz, ki je vsaj na zunaj videti dobro, ni obtolčen  in  zarjavel, in celo gre naprej. »Koliko pa pokuri?« me sprašujejo znanci.  »Nimam pojma«, pravim, »in mogoče je še bolje da ne vem, ker če bi vedel, bi bil preveč slabe volje.«

Pravzaprav  sem pa s tem pontiacom še kar zadovoljen. Tudi zato, ker sem daleč naokoli edini, ki ga imam.-  No, sin je zadnjič enkrat prihrumel domov z novico, da je še enega videl  na Rakovi Jelši. -  Imeti pontiaca v garaži ali pred hišo  je že skoraj tako, kot imeti aligatorja v domači banji.  A tudi če je kripa, je pa kripa kot se šika: velika, prostorna, elegantna, močna…  Kakšen neznalec bi ga takole od daleč utegnil imeti celo za zelo dober avto! Enkrat zadnjič, ko sem ga ponoči pustil na slabo osvetljenem parkirišču, so mu prerezali gume. In to vse štiri, tako da se je avto dobesedno usedel na feltne. Ves dan sem imel pokvarjen, ko sem letal okoli policajev  in vulkanizerjev. Mojih prejšnjih avtov, katre, lade in kanguja, se niso nepridipravi nikoli lotili, pa sem jih lahko pustil ne  vem kje za ne vem koliko  časa!  No, saj zato pa pišem tele vrstice –  da bi tistemu (tistim), ki je to ušpičil, dopovedal, naj tega več ne počne – vsaj z mojim avtom ne. Le kaj imaš od tega, da nekemu napol propadlemu obrtniku  uničuješ 14 let starega pontiaca ?!  Spravi se raje na vozni park kakšnega magnata ali tajkuna, to  ti bo večji  izziv, taki imajo svoje limuzine ponoči na varnem v  garažah, pod  kamero in alarmom. Vlomi  mu v hišo ali v garažo, in mu uniči, ali pa kar odpelji kaj iz višjega cenovnega razreda, to bo zares podvig za v črno kroniko. Če te bodo pa pri tem še ujeli, ti pa sploh ne uide pet minut slave!

  • Share/Bookmark