Skupaj

Avgust 16th, 2021 by Edo Torkar

»Vidva sta pa res popolnoma različna, kot z dveh planetov, čisto nič nista za skupaj!«, mi je rekla neka ženska o naju z neko drugo žensko.

»Pa to mi že vsi govorijo, to že vrabci na strehi čivkajo, nič novega nisi ugotovila!« sem rahlo naveličano odgovoril.
Res mi je že utrudljivo poslušat, kako z dotično gospo nisva za skupaj, sploh pa to midva že sama veva in se tudi sama čudiva, da sva sploh še skupaj. No, pa saj niti nisva, samo včasih se srečava in kam greva, včasih tudi za več dni, in skupaj prespiva. Tako malo sva skupaj, da niti nimava priložnosti, da bi se imela slabo in po navadi
se imava celo dobro.

Podobnosti so monotone in dolgočasne, razlike in različnosti so tiste, ki vnašajo v življenje in odnose dinamiko in svežino. Seveda tudi turbulence in negotovost, a to spada zraven in je treba vzeti v zakup. Dokler pač gre.

  • Share/Bookmark

Družina

Avgust 9th, 2021 by Edo Torkar

Imam krasnega vnučka, super sina, še boljšo snaho in čudovito bivšo ženo.

  • Share/Bookmark

Ob pivu

Junij 20th, 2021 by Edo Torkar

S prijateljem sediva ob pivu na trgu pred gostilno in razpravljava o aktualnih zadevah v športu in politiki.
Nenadoma se zdrzne: “A si videl, kako me je pogledala?”
“Kdo?” rečem.
“Tista mlada, visoka, s srčkano ritko v pretesnih kavbojkah, ki je s svojim tipom pravkar šla tu mimo.”
“Nisem videl, pač ne zijam v ljudi tako kot ti, in ne slačim s pogledom vsake, ki gre mimo.”
“Previdna punca, niti trznila ni z glavo, je pač imela tipa zraven – samo oči je dala na peclje!”
“Ne serji, kaj bi pa imela od tega, da gleda grdega starega dedca kot si ti!?”
“A hočeš reči, da je gledala tebe?”
“Seveda ne, kje pa, niti mene, čeprav sem lepši kot ti. – Ja, priznam, malo sem samovšečen, toliko pa že ne, da bi si domišljal, da sem pri svojih letih še zanimiv za mlade punce. Kar je izven mojega dometa, pa ni zanimivo niti meni. “
No, zdaj sva pa politiko in šport dokončno dala v drugi plan.
“Vem, kaj je tvoj življenjski projekt – da rukneš vsaj še eno mlado, preden se stegneš!”
“Seveda. – A se ti zdi to slab projekt?”
“Ne, odličen je! A težko ga boš speljal, saj nisi ne lep ne bogat ne eleganten in niti zelo šarmanten. Če gledava na stvari realistično, je tvoja edina šansa kurbenhaus čez mejo v Avstriji.”
“In tudi tvoja! Lahko greva skupaj!”
“No, no, saj zdaj se pogovarjava o tvojih težavah, ker jaz jih nimam, nisem pedofil kot ti, tudi kakšna pripravna ta stara je zame še dobra.”
Moj prijatelj jih ima šestdeset, jaz že blizu sedemdeset, a glede na pretekle izkušnje se bova tudi naslednjič pri pivu največ pogovarjala o ženskah, bolj malo o športu in politiki.

  • Share/Bookmark

Hlače

Junij 7th, 2021 by Edo Torkar

»Kdaj si zadnjič kaj naredil prvič…«

Tako nekako se glasi neka Šifrerjeva pesmica.

To, kar sem naredil danes zjutraj, sicer ni bilo čisto prvič, bilo pa je prvič po dolgih letih. Zašil sem strgane hlače. Saj strgane in scufane cunje ponavadi mečem proč – te lepe, le malo nošene poletne hlače so se mi pa strgale na skritem mestu v koraku in to lepo po šivu, pa še srečo sem imel, da sem v razmetanem predalu takoj našel šivalni pribor, saj včasih v svoji veliki hiši zaman iščem tudi veliko večje stvari – sesalec za prah, na primer.

Vseeno pa ni bilo lahko, saj ne vidim več dobro in šivanje je drobno delo, a to so moje edine dolge poletne hlače, samo te so mi še ostale od lanskega poletja. Pa ravno danes, ko je nedelja, mi je prišlo na misel, da jih oblečem, ker če bi bil ponedeljek, ko so tekstilne trgovine odprte, bi se mi ne bilo treba mučiti s šivanjem, lahko bi kupil nove.

  • Share/Bookmark

Šola za starce

Maj 9th, 2021 by Edo Torkar

»Stari ljudje bi se morali naučiti biti tiho!«

To je danes nekdo rekel pri našem nedeljskem omizju. A ta, ki mu je bila pripomba namenjena, ni samo star in klepetav, je tudi naglušen in ni slišal, še naprej je govoril in govoril, nihče drug ni prišel do besede.

Ja, kruta pripomba, saj ravno starci so najtežje tiho. Betežni so, nič več koristnega ne počnejo, in to jalovo brezkoristnost skušajo zakamuflirati z govorjenjem, saj jezik je pogosto edini del telesa, ki jim še dobro služi.

To govorim, kot da se mene ne tiče, a le še malo, samo še par let, in še kakšna bolezen za povrh, pa bom starec tudi jaz. Srčno pa upam , da ne klepetav starec, saj stari ljudje, ki se ne morejo naučiti biti tiho, bi se morali naučiti biti mrtvi.

  • Share/Bookmark

Ljubezen po domače

December 10th, 2020 by Edo Torkar

V nedeljo, ko se ne dela, sem ves dan delal, pozno popoldne sem pa sedel v avto in se odpeljal v Ljubljano. V snegu, dežju in naraščajočem mraku sem po skoraj prazni avtocesti drvel s prekoračeno hitrostjo 150 na uro, se prebijal skozi policijske zasede na občinskih in okrajnih mejah, in potem spet na juriš mimo bunkerjev, stražnih stolpov, strojničnih gnezd in minskih polj ob bodeči žici okupirane Ljubljane. Parkirišče pred blokom za Bežigradom, ki je bil cilj moje prepovedane poti, je bilo zasedeno in sem vsoti svojih številnih prekrškov dodal še enega, napačno parkiranje, pol na pločniku pol na cesti. A se je splačalo, za tveganje in izzivanje nevarnosti sem bil nagrajen z večerjo pri prijateljici, ob svečah, vinu in adventnim venčkom sredi mize. Potem smo pa v troje ležali na kavču, ona, jaz in njen pes, in gledali Ljubezen po domače.

  • Share/Bookmark

Sem en tak podeželski naturščik…

December 4th, 2020 by Edo Torkar

…ne vem, kaj se dogaja v svetu umetnosti in kulture, samo kar slišim zvečer v radijskih poročilih. Ker če ne bi imel radia, sploh ne bi vedel, da je Niko Grafenauer dočakal okroglih 80 let, Feri Lainšček bo pa letos dobil veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. In se spomnim, kako sva z Nikom nekoč davno na nekem književnem simpoziju v Kopru oba koketirala z eno pišočo gospodično, oz. je bolj ona koketirala z nama obema. Spomnim se pa še, kako mi je – tudi davno nekoč – Milan Vincetič v Murski Soboti organiziral literarni večer, prenočil sem pa v sobi za goste pri Feriju Lainščku, in sem imel zjutraj pocasta usta, ker sem pozabil vzeti s sabo zobno krtačko in si zvečer nisem umil zob.

Koketna gospodična je zdaj že upokojenka, Niko Grafenauer ima častitljivih 80 let, Milan Vincetič je celo že umrl, pridni Feri Lainšček je dočakal zasluženo nagrado, jaz sem pa na neki mali gorenjski postaji izstopil iz vlaka in kar ostal tam… Mirno, skoraj srečno živim daleč od vsega dogajanja in pred spanjem redno umivam zobno protezo.

  • Share/Bookmark

Izbira

November 25th, 2020 by Edo Torkar

So se čudili in ga spraševali, zakaj se je poročil s slepo žensko, sploh, ker ni bil videti kot nekdo, ki bi mu bila to edina izbira in si ne bi mogel najti nobene druge.

Rekel je: »Saj sploh nisem opazil, da je slepa, videl sem samo, da je lepa.«

  • Share/Bookmark

Meseno spoznanje

November 22nd, 2020 by Edo Torkar

Zadnje dni si dopisujem z neko gospo. Očita mi marsikaj, med drugim tudi nemir v hlačah, takoj ko se pojavi mlado meso. Odpisal sem: »Dokler bo trajal ta nemir, bo imelo življenje svoj čar, potem pa najbrž še zmeraj, samo malo manj.«

Čeprav gospa niti nima prav, ko mi očita apetit po mladem mesu. Kot življenjski realist ne hrepenim po nedosegljivem, ne gojim nerealnih pričakovanj, prosto pot odpiram samo željam, ki jih lahko uresničim. Rad imam uležano, zmehčano meso, meso s patino in zgodovino, ki so mu kos moji stari majavi zobje.

  • Share/Bookmark

Deklica in volk

Avgust 28th, 2020 by Edo Torkar

Trije stari gorohodci, prijatelj Trentar, prijateljica iz Ljubljane in jaz, smo se pozno popoldne, pet je bila že ura, napotili iz Lepene proti Krnskemu jezeru. Ko smo se v koči odžejali, povečerjali in šli pogledat še jezero, se je pa že stemnilo, a se nismo odločili da prespimo, gužva, vse sobe zasedene, na skupnih ležiščih se pa raje ne bi drenjali. Ponoči smo se vrnili v dolino, gor smo hodili dve uri, dol pa debele tri ure, ni šlo prej, v medli svetlobi telefonskih lučk smo se previdno počasi prestopali čez kamne in drevesne korenine na gozdni poti.

Čas smo si krajšali s pogovorom. Ljubljančanka je povedala, kako je nekoč kot majhna punčka srečala volka. S starši je bila na obisku pri sorodnikih, ki so počitnikovali v gozdarski bajti na Pokljuki, naveličana dolgočasne družbe odraslih se je zmuznila skozi vrata in se po stezici napotila v gozd. Nasproti ji je prišla velika mršava žival, “O kuža!” je rekla, ko je žival obstala pred njo, saj je mislila, da je pes. Tista žival se je pa kar ulegla pred njo na pot, sopla je in jo gledala. Punčka jo je sočutno pobožala, “Oh, ubożček!” je vzkliknila, ko je videla veliko odprto rano na kosmati glavi in potem še svoje roke , vse rdeče od krvi. Stekla je nazaj v bajto, pa ne iz strahu, ampak da bi kdo od odraslih pomagal ranjenemu kužu. Tam pa vik in krik, da to ni bil pes, ampak star volk samotar, ki so ga lovci pred par dnevi obstrelili na Pokljuki, pa jim je potem ranjen ušel.

“Saj to je kot pravljica!”, sva bila navdušena s Trentarjem. Ja, in še lepše. Ker v pravljici o Rdeči kapici zlobni in hinavski volk požre Rdečo kapico (in še babico za povrh), ta tukaj se pa vdano uleže pred punčko in se ji pusti pobožati. Punčka potem sicer zaman prosi odrasle, naj mu pomagajo, ne uslišijo jo, raje pokličejo lovce, da bi ga, obstreljenega, dokončno pokončali. A ko lovci pridejo, ga spet ne najdejo, tam kjer je bil volk, je ostal samo še šop volčjih dlak in nekaj kapljic krvi.
Volk iz pravljice na koncu nastrada, lovci mu prerežejo trebuh, in tudi za pokljuškega volka se najbrž ni končalo kaj dosti bolje. Če ga niso tisti dan izsledili lovci, so ga pa kak dan pozneje, ali pa je, ranjen in izčrpan, v gozdni samoti sam kam legel in ni več vstal.

  • Share/Bookmark

Decembrski večeri

December 8th, 2019 by Edo Torkar

Decembrski večeri so dolgi, krajšamo jih s pogovori ob kavi, čaju in kuhanem vinu.

S sestrično sva se pogovarjala o najinem dedu po mamini, gorenjski strani, za tisti davni predvojni čas netipičnem možakarju, ki se je v zrelih letih, potem ko se je nasitil ljubic in avantur, iz ljubezni poročil z mladim dekletom, najino babico, in se po poroki ni zapijal, jo zanemarjal in jo pretepal, ampak je celo namesto nje splakoval pokakane otroške pleničke v potoku za hišo, in mu ni bilo mar, če so ga drugi, tipični možakarji tistega časa, zato zasmehovali v vaški gostilni.

Znanec, po očetovi strani tako kot jaz po rodu iz Hudajužne v Baški grapi, mi je pa povedal tole zgodbo: Ko je Italija leta 1943 kapitulirala, so Baško grapo zasedli Nemci, pridružilo se jim je pa tudi nekaj domobrancev. Ne veliko, v Hudajužni in bližnjih Oblokah sta bila samo dva, večina domačih fantov je bila v partizanih, starejši, ki so ostali doma, so pa delovali kot aktivisti. Domobranci so se s protipartizansko propagando in agitacijo na vse kriplje trudili, da bi pomnožili svoje vrste, a jim to ni preveč uspevalo. Tudi na znančevega očeta sta se v gostilni na Grahovem, kjer je bil sedež občine in tudi nemško-domobranska posadka, dva domobranca že kar na silo, z grožnjami, spravila, naj se jim pridruži, pa se je vmešal poveljnik posadke, nemški oficir Josef, ki je v gostilni ravno tedaj praznoval svoj god. Na njegovo vprašanje, kaj hočeta človeku, ki pri šanku v miru prazni svoj kozarec vina, sta odgovorila, da ga nagovarjata, naj pride k domobrancem, oficir Josef je pa rekel: “Pustita ga! Tisti, ki branijo svoj dom in domovino, so v gmajni in se bojujejo proti nam, vi, ki zase rečete, da ste domobranci, ste pa naši, nemški hlapci!”

Ja, decembrski večeri so dolgi, krajšamo jih s pogovori ob kavi, čaju in kuhanem vinu…

  • Share/Bookmark

Kultura in natura

Marec 3rd, 2019 by Edo Torkar

Ne berem več knjig, ne hodim na koncerte, razstave in v gledališče. Edina umetnost, ki me še zanima in se ji z vsem bitjem posvečam, je umetnost življenja. Pred kratkim sem bil po dolgem času v kinu. Film bom hitro pozabil, no, zapomnil si ga bom samo po tem, da me je v temi dvorane moja spremljevalka prijela za roko in jo potem do konca filma držala v svoji. Liki na platnu so se prepirali, streljali in ljubili, a to je bila le ploska slika in na trak posnet zvok, Potemkinova vas pred praznoto ruske stepe, vse zbledelo in utišano ob polnočutni intenzivnosti stika dveh rok, moje in njene, ki je topla, živa in resnična sedela zraven mene.

  • Share/Bookmark

Tri kratke

Februar 11th, 2019 by Edo Torkar

1.
Ne vem, če sem to nekoč res rekel neki lepi mladi ženski, ali pa sem samo razmišljal o tem, da bi ji rekel: »Če se moram jaz sprijazniti s tem, da me nočeš, se boš morala tudi ti s tem, da te hočem!«

2.
Srečala sva se z Rozalijo in spomnila se je najinih lepih poletnih dni, ko sem pri Savi žongliral s kamenčki in metal žabice, da so odskakovale po gladini vode. Spomnila se je tudi, da me je enkrat nekaj vprašala, pa ji nisem odgovoril, le prijel sem en zelo velik kamen in ga s silo pljusknil v reko.

Ja, draga Rozalija – na težka vprašanja težki odgovori!

3.
To bi lahko rekel ženi nekega mojega prijatelja, pa nisem, ker to sama že ve: »Dobremu konju je treba oprostiti, če kdaj skoči čez plot!«

  • Share/Bookmark

Oaza

Januar 15th, 2019 by Edo Torkar

S prijateljem Romanom sva pri pizzi in pivu v jeseniški Oazi ravno moževala o ženskah, ko se nama je pri mizi pridružil še stalni gost Milan, naju nekaj časa poslušal, potem pa interventno zaključil debato z ugotovitvijo, da mlativa prazno slamo, ker se o ženskah itak ne da nič pametnega povedati in tudi ukvarjati se z njimi ne splača, ker to je kot hoja po plazu, takoj ko narediš en korak naprej, te odnese dva koraka nazaj; če se ti pa posreči narediti celo dva koraka naprej, si pa že naslednji hip štiri korake nazaj in si še bolj v riti. To rekši je spraznil kozarec in šel, midva pa kmalu za njim, kajti ura je bila pozna in Oazo so že zapirali, samo še štirje pijani Avstrijci so se pri šanku drenjali okoli mlade natakarice, ki je odlično govorila nemško.

  • Share/Bookmark

Silvestrovanje

Januar 7th, 2019 by Edo Torkar

Na Silvestrovo sem hišo prepustil sinu in njegovi veseljaški klapi, sam sem se pa umaknil v enega od poslovnih prostorov naše firme, v drug kraj, 15 km proč. Spustil sem žaluzije, zaklenil vrata in vso noč v miru in samoti pisal neko zgodbo. Šele proti jutru, ko sem na koncu zadnjega stavka postavil piko, sem v deko zavit zalegel na platnenem poletnem ležalniku, ki sem ga prav za ta namen pripeljal od doma, noge sem stegnil čez dva stola, primaknil električni grelec in spokojno zaspal. Ko sem čez nekaj dni o tem pripovedoval prijateljici, se ji je od ganotja utrnila solza, tako sem se ji zasmilil. Skoraj bi jo vprašal, zakaj se ni še pravi čas spomnila in me povabila k sebi, da bi skupaj silvestrovala, a sem se raje pohvalil, da sem se imel krasno in še zlagal se nisem, to je bilo res eno mojih boljših silvestrovanj, najboljše od tistega pred leti, ko sem imel z eno drugo prijateljico polnočni seks. Ker zgodba, ki sem jo ponoči napisal, mi je bila celo še zjutraj, pri sončni svetlobi všeč, kar ni zmeraj slučaj, in sem se potem za ta pisateljski uspeh nagradil z dolgim sprehodom čez polja in livade, celo to srečo sem imel, da vso pot nisem srečal nobenega človeka, vsi so še spali po prekrokani noči, samo dve srni sta zbežali pred mano v gozd, sprehod sem pa zaključil s kapučinom in rogljičkom v bifeju bencinske črpalke ob cesti na koncu polja, vsi drugi lokali so bili na novoletni dan pač zaprti.

  • Share/Bookmark

Naslednik

Januar 1st, 2019 by Edo Torkar

Ko sva se z ženo ločila, sva razdelila hišo na pol. Ona je dobila pritličje s kletjo, jaz pa nadstropje s podstrešjem. Tu še zmeraj živim, ona se je pa sicer preselila v blok na drugem koncu mesta, a še zmeraj skoraj vsak dan prihaja na svoj stari naslov. Vse v redu, nobenih težav, hiša ima dva vhoda, ne srečujeva se, če ne želiva, sploh sva pa že kmalu po ločitvi pokopala vse zamere, zgladila spore, tako da se zdaj razumeva celo veliko bolje kot prej, ko sva bila še skupaj.

Dobro se razumem tudi z njenim zdajšnjim partnerjem. V redu možakar, prijazen in prisrčen kot jaz, tudi približno istih let sva in podobnih telesnih mer, enako visoka in težka, celo piševa se enako, najina očeta sta iz iste vasi, čisto mogoče, da sva celo v daljni žlahti. Ko se je moja bivša pred dnevi dol spodaj pripravljala k peki božične potice, je svojega novega Torkarja poslala gor k meni po maslo in rum za pripravo nadeva. Ko je bila potica pečena, je bil pa Torkar spet na mojih vratih, en velik kos jo je še tople in v prtiček zavite prinesel tudi zame.

Včeraj, ko sem bil dol pri njiju na kavi, sem pa vpričo njega rekel njej: »A si kdaj pomislila na to, koliko napora, časa in ne nazadnje tudi denarja te je stalo, da si se znebila Torkarja, in namesto, da bi se vsaj par let v miru veselila in uživala v svojem uspehu, si si prekmalu nakopala na glavo že spet enega Torkarja — ?!«

Seveda šala, vsi smo se smejali. A če… ko bi… Ne, ne, je že v redu tako kot je; vse, kar se zgodi, se prav zgodi, ne glede na to, kaj si mi o tem mislimo. So stvari v življenju, ki jih en človek, en moški, en Torkar, ne zmore, ne naredi prav, jim ne pride do konca, ni jim kos. Morata biti vsaj dva, da drugi popravi, kar je prvi zasral.

  • Share/Bookmark

Oliver

November 21st, 2018 by Edo Torkar

V avli našega zdravstvenega doma so se pojavili plakati z navodili za zdravo in srečno življenje. Med ostalim (telesna aktivnost, zmernost pri jedi in pijači, druženje z ljudmi…), je priporočeno tudi pisanje dnevnika. Sam dnevnika že od mladosti ne pišem več, imam pa doma polno škatlo starih zvezkov z dnevniškimi zapisi drugih ljudi, našel sem jih med odvečnimi knjigami, ki jih naveličani bralci prinašajo v našo bukvarno. Zbirko sem pred kratkim obogatil z dnevnikom nekega dekleta, pisala ga je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Po poklicu je bila medicinska sestra, čez teden je živela in delala v Ljubljani, ob vikendih se je pa vračala k staršem na Dolenjsko. Opisuje svoje vsakdanje preprosto življenje, služba, prijateljice, nakupovanje in priprava hrane, zvečer kino, sestanki verske skupnosti, pospravljanje podnajemniške sobe, pred spanjem poslušanje radia in branje Svetega pisma, pa včasih kakšna uspavalna tableta, saj bo treba zjutraj zgodaj na delo. Enkrat jo je v odsotnosti žene poskusil poljubiti lastnik stanovanja, pa se ga je ubranila, tudi samo enkrat si je pa zaželela, da bi jo objel fant, ki ga bo zanjo izbral Bog. Glavni moški v njenem življenju je bil pa Oliver Dragojević. V dnevniku je kar trikrat je napisala, da bi se rada z njim ljubila, medtem ko je zvečer v postelji poslušala kaseto z njegovo glasbo!

Ja, ta punca je imela recept za zdravo in srečno življenje, žal ji pa v lekarni niso dali drugega kot uspavalne tablete.

  • Share/Bookmark

Turki in Armenci

November 3rd, 2018 by Edo Torkar

Kaj takega se mi do danes še ni zgodilo, a vse je enkrat prvič. Ob osmih zvečer so prišli gostje, posedel sem jih k mizi in jim postregel z večerjo, potem sem odprl še flašo in smo se ob vinu pogovarjali o turškem pomoru Armencev leta 1915. (Med gosti je bil tudi doktor zgodovinskih ved, ki je o tem veliko vedel). Utrujen od napornega dneva sem se med pogovorom s stola presedel na kavč, potem pa megla, nič več ne spomnim. Ko sem se malo pred polnočjo zbudil, so po hiši gorele še vse luči, pri mizi pa ni bilo nikogar več, za gosti so ostali samo še prazni krožniki in kozarci, tako da me res zanima, kako se je nadaljevala stvar med Turki in Armenci.

No, nič novega pod soncem, jabolko ne pade daleč od drevesa, tudi moj oče je včasih izza šanka privlekel domov vinske prijatelje, potem pa zadrnjohal na kavču in se je morala s pijanci ubadati mama.

  • Share/Bookmark

Hvaležnost

Oktober 11th, 2018 by Edo Torkar

Z leti postajam skromen in hvaležen za vse. Hvaležen za zdravje – da me nič ne boli in še lahko migam in delam. Hvaležen za streho nad glavo. Hvaležen za hrano, za obilje hrane – da lahko izbiram, ali bom za večerjo nadrobil kruh v mleko, ali spekel palačinke, ali pogrel mineštro, ki me v hladilniku čaka od kosila. Hvaležen za spanje in potem zjutraj hvaležen še za sranje: “Hvala ti, dobra rit, res obvladaš svoj posel, in prosim, da mi daš do večera mir in šele takrat spet pokažeš, kaj znaš!”

  • Share/Bookmark

Kuščar na soncu

Oktober 2nd, 2018 by Edo Torkar

Z ženskami so problemi, nikoli ni čisto vse prav. Še najlaže shajam z bivšimi, kot kuščar na jesenskem soncu se grejem v toploti njihove zapoznele naklonjenosti. Nekoč ne, šele zdaj, iz časovne razdalje, ko nisem več z njimi, se zavedajo, da sem bil najboljši moški v njihovem življenju. Saj vem, da nisem bil neki biser, a očitno so bili vsi, ki so prišli za mano, pa tudi tisti pred mano, še malo slabši.

  • Share/Bookmark