Preveč obrita štorija

Maj 26th, 2017 by Edo Torkar

Pred par meseci sva s prijateljico napravila kupčijo. Kupila je nov vgradni hladilnik, prejšnjega, samostoječega, ki ji je v majhni kuhinji zavzemal preveč prostora, je pa prodala meni. In ker se mi je cena zdela malo previsoka, je za dobro vago dodala še fotoaparat in električni brivnik. Fotoaparata ni več rabila, ker si je omislila nov pametni telefon, s katerim je bilo poleg vsega drugega mogoče tudi fotkati, zakaj pa ne rabi več damskega brivnika, mi pa ni povedala. Pred tremi leti, ko je bilo najino prijateljstvo še v intenzivno erotični fazi, ga je gotovo še rabila, saj je bila tam, kamor sonce ponavadi ne posije, zmeraj na golo pobrita. (Kar mi ni bilo preveč všeč, a bog pomagaj, takšna je zdaj ženska moda.)

Medtem ko sem fotoaparat že takoj začel uporabljati, sem se z njenim brivnikom prvič obril šele danes zjutraj, ker mi je moja stara mašinca, pri kateri se je že poprej odlomilo nekaj zobčkov, včeraj dokončno zaribala. Čeprav je novi brivnik narejen za nežno žensko rabo, je bil brez težav kos tudi moji en teden stari ščetinasti bradi. Med britjem so mi pa misli ves čas uhajale k prijateljici. Sam pri sebi sem ugibal, kako zdaj, ko nima več brivnika, neguje in obdeluje svoj skrivni vrtiček. Samo prvih nekaj tednov na začetku najinega poznastva sva bila ljubezenski par, od takrat se pa samo še prijateljsko srečujeva na kavi, in moje razmišljanje o tej stvari je bilo zato res lahko samo fantazijsko ugibanje. Ne verjamem, da si je tam spodaj dovolila svobodno rast in razcvet, še to ne, da se samo malo s škarjicami obstriže. Imam slabo slutnjo, da pretirava v narobni smeri in namesto brivnika uporablja žiletke, tako da njena ženska zadeva še špika in praska ne več in je žalostno gladka kot dojenčkova ritka.

Potem ko sem se še stuširal, sem vzel v roke telefon in napisal sporočilo: “Danes sem se prvič obril s tvojim brivnikom. S čim se pa zdaj briješ ti?”

Takoj sem dobil odgovor: “Ne brijem se več, zdaj se depiliram.”

In sem spet napisal: “Upam, da si depiliraš samo noge!”

In dobil nov odgovor: “Ti si za v džunglo!”

Ja, najbrž sem res za v džunglo. Sicer se tudi v civiliziranem, sterilnem, gladko obritem in depiliranem svetu nekako znajdem, še raje sem pa pustolovski raziskovalec skritih sotesk, podzemnih kanalov, blatnih lukenj in gosto zaraščenih močvirij.

  • Share/Bookmark

Najboljša slaba stvar

Maj 12th, 2017 by Edo Torkar

Ko sem včeraj v Kranju speljeval s parkirišča, se mi je pokvaril avto. Snel se mi je končnik pri zglobu sprednjega kolesa, kot je strokovno ugotovil šofer vlačilca, ki mi je avto odšlepal do najbližjega servisa. Čeprav me je v zadnjem letu avto že večkrat pustil na cedilu, me to ne vrže iz tira in ne skačem iz kože, komaj trenem z očesom. Če bi mi kdo zagotovil, da se mi v življenju ne bo nikoli zgodilo nič hujšega kot to, bi se takoj strinjal, da mi avto crkne vsak teden!

  • Share/Bookmark

Zamorec

Marec 12th, 2017 by Edo Torkar

Nisem pravi dedec in ne pravi Slovenec, ker slabo prenašam alkohol, zato žal nikoli ne bom postal v slovenski literaturi tako priljubljena romantično-umetniška pijanska figura. Pred par dnevi me je samo po enem malem pivu, ki sem ga spil na sončni terasi pred bifejem, vso noč bolela glava, zjutraj mi je bilo pa za povrh še slabo, tako da sem šel v ambulanto, kjer mi je zdravnica izmerila previsok pritisk in mi priporočila, da naj dam klobuk na glavo, kadar bom spet na soncu pil pivo. Sinoči sem se pa v neki drugi veseli gostilniški družbi osramotil s tem, da sem že v drugi rundi namesto vina naročil vročo čokolado – in to s smetano! Med po slovensko zariplimi vinskimi kozarci je moj kozarec s čokolado izstopal kot zamorec, ki si je poveznil na glavo belo kuharsko klafeto! Potem sem pa sramoto poskušal popraviti tako, da sem plačal obe rundi in še tretjo, čeprav sem bil v tej zadnji tretji rundi edini, ki nisem zase nič naročil.

Jabolko ne pade daleč od drevesa, tudi moj oče je slabo prenašal alkohol, za razliko od mene pa on tega ni priznal, hotel je biti pravi dedec in klen Slovenec in je zato v pijanskih družbah spil enako in še več kot drugi. In je tudi umrl zavedno po slovensko – zaradi ciroze jeter.

  • Share/Bookmark

Včeraj

Februar 24th, 2017 by Edo Torkar

Včeraj, na debeli četrtek, sem imel skromno kosilo: sicer okusno, a ne zelo izdatno zelenjavno čorbo. Potem sem se napravil za ven in na hišnem pragu mi je prišlo na misel, da bi si v slaščičarni čez cesto privoščil še posladek – štrudelj, gibanico, ali vsaj krof. Ravno sem že hotel naravnati korak v smeri zadovoljitve sladkosnede želje, ko vidim, da mi iz gostilne na drugem konca trga prihaja nasproti prijatelj Sanel in nekaj nese v roki – krožniček s pustnim krofom, na debelo posutim s sladkornim prahom. Ko pride do mene, se postavi v pozo izurjenega natakarja, mi z elegantnim gibom poda krof in reče: »Evo, zate – sveže in še toplo!«
Ne godi se mi slabo, sploh ne. Samo pomislim na nekaj in že dobim. Sanel, hvala, še enkrat hvala!

  • Share/Bookmark

Prijatelji in sovražnice

Januar 8th, 2017 by Edo Torkar

Pred dnevi sem prijatelju, staremu zanemarjenemu samcu, rekel da smrdi kot svinjski pastir in naj se umije in preobleče, če hoče da greva še kdaj skupaj v gostilno, ker se gostje odmikajo od naju in imajo zaradi njega tudi mene za smrduha. Odkar mu je pred veliko leti umrla mama, nima ta človek nikogar, ki bi skrbel zanj in ga dajal v red, in živi kot puščavnik, brez avta, računalnika, televizije, telefona, hladilnika, pralnega stroja, in tudi hrani se tako, da ves teden pogreva eno in isto postano in prismojeno jed na starem štedilniku, ki ga kuri z drvmi. Še čudno da premore vsaj stranišče in kopalnico, čeprav ima tudi bojler že cela leta pokvarjen, banja mu spušča in tudi tuš mu ne dela, tako da se lahko umiva samo v lavorju.

Prijatelj mi ni zameril očitkov, vzel jih je na znanje in verjamem, da bo naslednjič prišel do mene malo manj umazan in smrdljiv kot ponavadi. Zdaj pa še nasprotni primer. Neki luštni dami, s katero se že dolgo poznava in sva se v preteklem letu kar veliko družila in sodelovala in se na ta način tudi osebno spoprijateljila, ni bilo prav, da sem jo na Facebooku omenil kot svojo prijateljico. Sporočila mi je, naj zapis popravim tako, da v njem ne bo njenega imena, to pa zato, ker sem v istem zapisu kritično obravnaval firmo, s katero tudi ona poslovno sodeluje in se je ustrašila, da bi bila skupaj z mano tudi ona deležna njihove zamere. Med prijateljstvom in koristjo se je pač odločila za korist in čeprav sem se ji takoj opravičil in spremenil zapis, se mi od takrat ne javlja več in je očitno sklenila pretrgati z mano vse stike.

Ja, tako je v življenju. – Za odprtost in odkritost si včasih nagrajen, včasih pa kaznovan, pa karkoli rečeš in napišeš. Prijatelj ni vzel za zlo moje pripombe, da je umazan smrdljivec in še zmeraj ostaja moj prijatelj. Prijateljico sem pa očitno osramotil že s tem, da sem jo v javnosti predstavil kot svojo prijateljico. Najbrž me res ni nikoli kaj dosti marala in je bilo najino prijateljstvo samo na moji enostranski simpatiji in naklonjenosti zgrajen domišljijski konstrukt.

  • Share/Bookmark

Krava

December 4th, 2016 by Edo Torkar

Šele pol štirih zjutraj je, pa sem že pokonci, zbudile so me sanje, grde sanje, nočna mora. Ležim na hrbtu v travi, ja, na pašniku, ker so okrog mene kravji dreki, in tudi ne vidim neba, ker je tik nad mano trebuh ogromne krave, ki se le počasi in leno prestopa naprej. Želim si, da bi šla hitreje, hkrati si pa tega ne želim, ker na koncu tega prostranega kravjega trebuha je rit, neizbežna kot pika na koncu stavka, čeprav zdaj še potuhnjeno skrita tam daleč pod lenobno opletajočim repom; bojim se, v sanjah celo z gotovostjo vem, da se mi bo krava usrala na glavo.

  • Share/Bookmark

Pravi dedec

November 20th, 2016 by Edo Torkar

Pred poldrugim mesecem se je sin odselil na svoje, takrat sem ukinil gospodinjstvo in obedujem samo še zunaj. Ko sem bil pred par dnevi na kosilu pri eni prijateljici, se je čudila, kako malo hrane spravim vase in je rekla: “Moški, ki ne vaga vsaj 100 kil, ni pravi dedec!”
No, če nisem, pa še bom, sem na dobri poti. Pred 5 leti mi je manjkalo še 15 kil, zdaj pa samo še 10 kil, in če bom tako nadaljeval, po eno kilo na leto, bom pravi dedec natanko čez 10 let. Komaj čakam!

  • Share/Bookmark

Oblaki kakor beli konji

November 1st, 2016 by Edo Torkar

Oblaki kakor beli konji. Tako se imenuje ljubezenska novela, ki sem jo pred več kot 30 leti objavil v knjigi Sol življenja, kot nekakšno lirično protiutež daljši in bolj prozaični povesti Plovba, ki opisuje življenje pomorščakov na ladjah dolge plovbe.

Na Sol življenja sicer nisem prav nič ponosen. Kot avtor lahko iz prve roke rečem, da je to slaba knjiga in založba Lipa v Kopru mi jo je izdala najbrž samo zaradi pomorske tematike. Malo jo rešuje samo zgoraj omenjena ljubavna štorija. Ta se dogaja na kopnem, je pa vseeno mokra in žmohtna, ne od morske vode, ampak od življenjskih sokov in srčne krvi. – Ja, pa tudi kakšna solzica kapne vmes, in je zato tudi malo lirično slana.

Sicer se nočem ubadati s svojimi starimi pisarijami in tudi s to se ne bi, če me ne bi pred kratkim neki kritik v recenziji neke moje novejše knjige spet spomnil nanjo. To staro, mislil sem, da že od vseh pozabljeno romanco o oblakih, ki so kot beli konji, je meni nič tebi nič razglasil kar za “eno najlepših pesemskih slik, kar jih premore slovenska književnost.”- Nezaslišano predrzno, samovoljno in pristransko! Vseeno sem hotel preveriti, če omenjena novela nemara le ne ponuja kakšnega stvarnega argumenta za to pretirano hvalo, vendar knjige, v kateri je bila objavljena, nisem našel v svoji knjižni omari. Bom povprašal naokoli, če jo kdo slučajno ima in mi jo posodi. – Ali pa tudi ne bom.

  • Share/Bookmark

Knjigomanija

Oktober 16th, 2016 by Edo Torkar

Na podstrešju se mi očitno nekaj kisa, obsedla me je knjigomanija – manija izdajanja knjig. Po dveh zbirkah kratkih zgodbic, ki sta mi izšli v zadnjem letu, sem zdaj začel razmišljat, da bi v knjigi objavil še svoj blog – spletni dnevnik, ki ga pišem zadnjih sedem let in pol. Sicer ne verjamem, da bi to v tiskani obliki sploh kdo hotel brati, a bi imel svoje zapiske vsaj priročno otipljive in na enem mestu na varnem spravljene. Itak mi pa take knjige ne bi hotela izdati nobena založba, itak bi jo obelodanil na svoje stroške in itak se mi je ne bi ljubilo promovirati in prodajati, kot se mi ne ljubi tudi druge od obeh zgoraj omenjenih kratkoproznih zbirk, ki sem jo tudi izdal v samozaložbi. (“Podaljšano poletje.” – Poldrugi mesec po izidu je nisem ponudil še nobeni knjižnici in jo imajo samo v eni knjigarni, v ljubljanskem Konzorciju, pa še to samo zato, ker tam že dolga leta poznam knjigarnarko Majdo…)
No, mogoče me bo pa ta moja duševna bolezen še pravočasno minila in bom svoj težko prigarani denar porabil za kaj bolj koristnega in potrebnega kot za tiskanje še ene knjige. Npr. za beljenje stanovanja, zamenjavo dotrajanega parketa, obnovo kopalnice, izolacijo strehe ali pa za drug, malo novejši avto, saj mi bo moja stara kripa vsak čas crknila.

  • Share/Bookmark

Moja vrana

Oktober 13th, 2016 by Edo Torkar

Na moji mizi je zraven računalnika na eni strani podloga z miško, etui za očala, kemični svinčnik in notes, v katerega kdaj kaj napišem; na drugi strani pa kupček knjig, iz katerih kaj preberem, ko si odpočivam oči in glavo od gledanja v ekran. Pred par dnevi sem na ta kupček pridodal “Odbite arktične zgodbe” Jörna Riela, prej je pa na vrhu kupčka par mesecev kraljevala pesniška zbirka “V morski svetlobi” Raymonda Carverja, sicer ljubega mi pisca kratkih zgodb. Nekatere Carverjeve pesmi so tako dolge, da se jih sploh še nisem lotil brati, nekatere krajše sem pa prebral že večkrat. Na primer tole, z naslovom “Moja vrana”:

Vrana je priletela na drevo pod mojim oknom.
Ni bil vran Teda Hughesa, niti galwayska vrana.
Niti Frostova, Pasternakova ali Lorcova vrana.
Ali katera izmed Homerjevih vran,
umazanih s posušeno krvjo. Bila je samo vrana.
Ki ni imela svojega mesta v življenju,
niti ni storila česar koli omembe vrednega.
Nekaj minut je sedela na veji.
Nato se je dvignila in prelepo odletela
iz mojega življenja.

(Prevedel Marko Golja)

  • Share/Bookmark

Katalog za starce

Oktober 3rd, 2016 by Edo Torkar

Če naj verjamem temu, kar sem prebral v časopisu, namreč da se človek dokončno in brezprizivno postara, ko je star 65 let, bom zelo kmalu, že čez 10 mesecev, starec tudi sam. In bom zato že zdaj polistal po modnem katalogu za moške v tretjem življenjsko obdobju, da izberem svoj prihodnji imidž in stil. Seveda nočem biti bolan, nemočen in senilen starec (tak sem pa lahko čez noč, tudi če nočem), ne smrdljiv, zanemarjen in zapit. – Pa celo ne modri starec, da bi kot Sokrat na tržnici zraven opank prodajal še svojo pamet in filozofijo. Še manj vsakdanje dolgočasen starec, ki ves čas nekaj pospravlja in brklja okoli hiše, v nedeljo gre pa v cerkev, s hlačami na rob. (Sem pa raje raztresen starec s hlačami narobe.) – Še bolj bi si bil všeč kot zaljubljen starec, nadišavljen, z gizdalinsko rutko okoli vratu in s priročno tabletko viagre v mošnjičku za drobiž.
Seveda je pa najbolje, da se s to famozno življenjsko preokretnico pri 65-ih sploh ne ukvarjam in še vsaj pet ali deset let počakam s starčevsko modo, recepturo in frizuro.

  • Share/Bookmark

Klofute

September 30th, 2016 by Edo Torkar

Psihoanalitika Romana Vodeba sicer cenim in se z njim v marsičem strinjam – ne strinjam se pa ne z njegovim utemeljevanjem in zagovarjanjem “vzgojnih” klofut. Nikoli ne smeš tepsti šibkejših od sebe, tudi če so to tvoji lastni otroci. Poznam dva moška, ki sta ju njuna očeta v otroških in najstniških letih na veliko pretepala. En je zdaj hudoben in potuhnjen agresivec, drugi pa zatrt nevrotik. Če oče ne zna biti avtoriteta sinu drugače kot z udarci in klofutami, je zapravil vzgojne šanse. Mene ni oče nikoli udaril, in tudi jaz nisem nikoli udaril svojega sina, pa ne vem, da bi bila zato zdaj midva s sinom vzgojno in moralno prikrajšana. Me je pa v šestem razredu pri uri računstva potuhnjeno izza hrbta klofnil učitelj Ščuka, ker sem pod klopjo bral Ovčarja Runa. Ko sem čez deset let to Ščuko slučajno srečal v Postojni, me je močno zasrbela roka, da bi mu tisto klofuto vrnil. To bi bila pa zares vzgojna klofuta v najboljšem pomenu besede!
— — —
(No, prejle me je sin spomnil, da sem ga pa enkrat vseeno udaril, in to po ustih, ker je rekel “pizda”, ko mu iz Elanove trgovine v Begunjah nisem ravno tisti dan, ko sem obljubil, pripeljal nestrpno pričakovane pingpong mize…)

  • Share/Bookmark

Islamizacija

September 5th, 2016 by Edo Torkar

Glede na to, kaj pišem in govorim in kako živim, bi me lahko kdo obsodil, da sem totalni privatist, ki ne vidi niti za en prst naprej od svojega nosa. – A ni res, tudi jaz spremljam, kaj se dogaja doma in po svetu, in imam svoje mnenje o tem, ki ga bom zdajle tudi povedal pošteno in naravnost brez dlake na jeziku.

V zadnjem času sem prebral kar nekaj svarilnih člankov o grozeči islamizaciji Evrope. Nekateri pisci in komentatorji se spotikajo tudi ob džamijo v Ljubljani, čeprav je ena sama in edina, sama samcata osamljena med stotinami in tisoči cerkvenih zvonikov širom Slovenije.

Ne vem kaj Evropa, a sam osebno se islamizacije nič ne bojim. Jaz sem en ta bukov dec, trdega debla, mene ni mogoče islamizirati, še pokristjaniti ne, čeprav že pol življenja, skoraj 30 let živim – in to dobesedno! – ves čas v senci cerkvenih turnov. Že ko sem se z mlado družino vselil v stolpnico na Jesenicah, sem iz spalnice gledal na cerkev nad cesto. Tudi ko smo čez par let stanovanje v stolpnici zamenjali za manjše v bolj naravnem okolju v Planini pod Golico, je bilo to v zgradbi bivše šole in farovža, tudi samo par korakov do cerkve. Podobno potem ko smo se preselili v Ljubno – spet v eno staro hišo v klancu pod cerkvijo. In zdaj sem že 18 let v Radovljici, v še starejši hiši na malem srednjeveškem trgu, ki se začne veselo in okroglo z vinoteko Sodček in se po sto metrih slovesno resno pobožno konča – kako drugače, če ne s cerkvijo! Vmes sem pa imel kar nekaj let v najemu eno staro hišo z velikim vrtom tudi v Ljubljani, in to na Karunovi ulici, kjer sem bil prvi in najbližji sosed mogočne in znamenite trnovske cerkve z dvema turnoma, ki se je v njej Prešeren zaljubil v Julijo.

In če se bom jutri zbudil in pogledal skozi okno in videl, da so mi čez noč postavili džamijo pred hišo , ne bom niti trenil z očesom, to mi ne bo nič posebno novega, saj džamija je samo malo drugačna cerkev. Samo to bi me skrbelo, da mi minaret ne bi zastrl jutranjega sonca.

  • Share/Bookmark

Zbrka

September 2nd, 2016 by Edo Torkar

Kar objavim na internetu, je iz prve roke, za objave v tisku imam pa lektorico. Moja lektorica je fejst punca, že precej let se druživa in prijateljujeva, pri svojem delu je pa profesorsko stroga in natančna, se mi zdi, da včasih kar preveč. Evo, najbolj svež primer. Pri polni zavesti, z vso odgovornostjo in resnicoljubnostjo, kar jo premorem, sem napisal stavek: “Moje življenje je zbrka majhnih zgodb.“, ona je pa to ročno popravila v: “Moje življenje je zbirka kratkih zgodb.” Deset minut sem jo prepričeval v svoj prav, pa je nisem prepričal, tako da mi ni ostalo drugega, kot da sem avtokratsko uveljavil svojo avtorsko pravico, in je šele potem obveljala moja, tako rekoč na silo. Bo kdo rekel, da med “zbrko majhnih” in “zbirko kratkih” ni velike razlike. – A pomembne so tudi majhne razlike in odtenki pomenov. Pravzaprav pa je to vse, kar mi je pomembno: stil, zven besed in melodija stavkov. Ker v vsebinskem smislu o sebi in svetu itak nimam kaj posebnega za povedat; vsi smo iste vrste in vse je že tisočkrat povedano. Razpoznaven sem lahko samo po tem, da isto stvar povem malo drugače.

  • Share/Bookmark

With a Little Help of My Friends

Avgust 11th, 2016 by Edo Torkar

V petek sem naložil v svoj poltovornjaček in peljal na Jesenice en kup stolov, manjših omaric, stalaž in polic. Za razkladanje avta sem poklical na pomoč prijatelje, naslednji dan, v soboto, sem pa v Radovljici sam dvignil na strešni prtljažnik in na Jesenicah tudi sam dal dol in spravil v hišo en težak in masiven knjižni regal. – Ja, tako je v življenju. Prijatelji lahko pomagajo pri majhnih rečeh, velika bremena pa mora človek nositi sam.

  • Share/Bookmark

Dva trebuha

Avgust 3rd, 2016 by Edo Torkar

“A veš kaj se mi je zgodilo?” reče prijatelj, s katerim sva se danes dobila na poletni ledeni kavi. “Zjutraj se stuširam in medtem ko se brišem, se slučajno zagledam v kopalniškem ogledalu in, o madona – vidim trebuh —“. Za hip pomolči, me ošine s pogledom dol proti pasu in doda: “— Tak, skoraj tak, kot je tvoj!”

Udobno zleknjen na oblazinjenem kavarniškem stolu se še sam pogledam po telesu navzdol, in res – skozi zaradi vročine samo na vsak drugi gumb zapeto srajco vidim nekaj neznanega, okroglega in kosmatega – ja, zdaj to spoznam – fuj,trebuh! Zamižim, pogledam še enkrat, še enkrat zamižim, pogledam tretjič – a tista grda kosmata stvar ni izginila, trebuh je še zmeraj tam, čeprav ga prej še nikoli nisem videl in sem vseskozi mislil da ga nimam.

S prijateljem se potem pogovarjava še o drugih rečeh, vmes po slamici srkava osvežilno kavo, z žličke in z roba steklene kupe sladkosnedo oblizujeva smetano in sladoled, pogleda nama pa ves čas kradoma uhajata po najinih životih.

“Nisem vedel, prav zaprepaden sem, res imam trebuh!” rečem na koncu, ko že vstaneva in čakava natakarico, da nama zaračuna.

“Ja, tudi jaz – veš, to pride včasih kar nenadoma!” reče prijatelj.

Potem se posloviva in greva vsak svojo pot. In zdi se – ne, ne zdi se, res je, tako moj kot njegov korak sta zdaj opazno težja in počasnejša kot sta bila še včeraj, predvčerajšnjim in vse prejšnje dni, ko še nisva nosila tega bremena, ko še nisva imela, ko še nisva videla in vedela, da imava kar imava, in nama je zdaj to odveč in ne marava imeti, pa še kar imava.

Naslednjič bom pa naročil ledeno kavo samo s sladoledom in brez smetane.

  • Share/Bookmark

Imena

Julij 18th, 2016 by Edo Torkar

Sinoči sem šel spat prej kot ponavadi, že opolnoči; ob treh zjutraj sem se pa že zbudil, odtaval na stranišče, skuhal kavo in v poldrugi mesec starem časopisu, ki se je kdo ve kako znašel na kuhinjski mizi, z ne prevelikim zanimanjem prebral članek o davčni reformi in boju proti sivi ekonomiji. Prazno kavno skodelico sem odložil v pomivalno korito in šel nazaj v posteljo, vendar nisem zaspal, pri prižgani luči sem z rokama pod glavo gledal v strop, potem sem pa spet šel v kuhinjo in na rob malo prej odloženega časopisa s kemičnim svinčnikom napisal to, kar sem že prej v mislih napisal na strop spalnice. Napisal sem pa imena, osebna imena, imena desetih žensk, ki so v zadnjih desetih letih, odkar sem spet samski, kakorkoli, v sentimentalnem ali erotičnem smislu, zaznamovale moje življenje. V nekatere sem bil zaljubljen, z drugimi sem samo prijateljeval, z enimi sem imel seks, z drugimi samo kakšen nedolžen objemček in poljubček, z enimi se ves čas srečujem, druge poredko ali sploh nič več ne vidim. – Z eno od teh, ki ji v šali rečem prva žena v haremu, sem pa celo že nekaj let v „resni“ partnerski zvezi. Čeprav mi je pa ravno zadnjič ena druga iz mojega „harema“ rekla, da se ji ne zdim sposoben za resno zvezo in da mi tudi s „tazaresno“ znese biti skupaj samo zato, ker dejansko nisva skupaj in se samo občasno obiskujeva. A je ta Francka pozabila, da sem bil, preden sem postal samski, več kot dvajset let poročen in če bi me takrat kdo ponoči zbudil, naj se spomnim desetih ženskih imen, bi lahko takoj povedal samo ime svoje žene – devet dodatnih imen bi pa moral izkopati iz spomina iz daljnih časov pred poroko. Dolga leta sem bil monogamen moški in to najbrž nekoč spet bom, le trenutno sem malo zmeden, zbegan in razpuščen.

  • Share/Bookmark

Naturščik

Julij 15th, 2016 by Edo Torkar

Poklical me je nekdo, ki bere kar napišem, in ko sva se malo pogovarjala, mi je rekel, da pišem prav tako kot govorim. Mišljeno je bilo kot pohvala, jaz sem se pa naredil skromnega, rekoč: „To je najbrž zato, ker bolj malo berem in ne obvladam knjižnega jezika!“

Seveda je pa jasno in mi že na nosu piše, da se devam v nič in igram vlogo polpismenega naturščika samo zato, da bi me še malo bolj hvalili. Res nisem hodil v gimnazijo in na faks, imam pa naravni talent in občutek za jezik, kar odtehta formalno šolsko izobrazbo. Če se vsaj malo potrudim, znam kaj napisati vsaj toliko pravilno kot en povprečen doktor slovenistike. (No, kakšen „en“ preveč, kakšna vejica premalo, pa namesto „povprečen“ bi najbrž moralo biti „povprečni“. – Vidite, ne rabim lektorja, znam sam popraviti za sabo!)

  • Share/Bookmark

Golaž za cigane

Julij 14th, 2016 by Edo Torkar

Ciganski golaž sem včeraj skuhal za kosilo, pravzaprav ponarejen, vegetarijanski ciganski kolaž, s koščki soje namesto mesa, pa tudi narobe skuhan, na električnem štedilniku, ker pravi ciganski golaž se seveda skuha po cigansko, zunaj pod milim nebom, v kotlu nad ognjem. Je bila pa vsaj posoda, iz katere sem jedel po cigansko obtolčena plehnata skleda, in ko sem po obedu šel ven in se čez par ur vrnil, je bil lonec na štedilniku skoraj prazen, pokrovka položena zraven, v pomivalnem koritu pa so moji skledici in žlici delali družbo še trije umazani krožniki in troje žlic. Ja, čeprav sestavine in kuharski postopki niso bili čisto pravi, je bil moj ciganski golaž vseeno tako dober, da je še ciganom zadišal, prišli so v prazno hišo, ko me ni bilo doma, vzeli krožnike in žlice iz kredence, zajemalka je bila pa že itak v loncu, in si ga privoščili en obrok.

  • Share/Bookmark

Marelice

Julij 6th, 2016 by Edo Torkar

»Joj, marelice imam pod kiklo!«
Tako je danes nenadoma vzkliknila moja sopotnica med vožnjo z avtom po ozki in ovinkasti cesti od Davče do Selške doline. Preden sva se odpeljala na izlet v Davčo, sva v Železnikih med potjo kupila marelice in jih potem jedla v avtu. Jaz sem vozil, sopotnica je pa vrečko z marelicami držala v naročju, jemala peške ven in mi jih razkoščičene dajala v usta. Ko sva se pa proti večeru vračala, so se preostali sadeži, ki jih nisva pojedla, očitno znašli pod njenim krilom. Sicer ne vem, kako so lahko tja zašli, a sem ji verjel na besedo, pogledal pa raje nisem, da ne bi zletel s ceste, ki je bila res hudo ozka in ovinkasta.
Samo dolgočasni moški brez domišljije in libida govorijo, da so ženske po kiklami vse enake. Jaz pa vem, da ima tam vsaka kaj drugega in posebnega in da je različnih žensk vsaj toliko kot je različnega sadja. S tole mojo današnjo sopotnico se ne poznava in ne druživa še dolgo, danes sva bila prvič skupaj na malo daljšem izletu in mi je očitno hotela okoli ovinka, v prispodobi povedat, kakšna je tam spodaj – seveda mehka in sladka kot marelica! No, bomo pokusili ob priliki in se prepričali, če res.

  • Share/Bookmark