Hvaležnost

Oktober 11th, 2018 by Edo Torkar

Z leti postajam skromen in hvaležen za vse. Hvaležen za zdravje – da me nič ne boli in še lahko migam in delam. Hvaležen za streho nad glavo. Hvaležen za hrano, za obilje hrane – da lahko izbiram, ali bom za večerjo nadrobil kruh v mleko, ali spekel palačinke, ali pogrel mineštro, ki me v hladilniku čaka od kosila. Hvaležen za spanje in potem zjutraj hvaležen še za sranje: “Hvala ti, dobra rit, res obvladaš svoj posel, in prosim, da mi daš do večera mir in šele takrat spet pokažeš, kaj znaš!”

  • Share/Bookmark

Kuščar na soncu

Oktober 2nd, 2018 by Edo Torkar

Z ženskami so problemi, nikoli ni čisto vse prav. Še najlaže shajam z bivšimi, kot kuščar na jesenskem soncu se grejem v toploti njihove zapoznele naklonjenosti. Nekoč ne, šele zdaj, iz časovne razdalje, ko nisem več z njimi, se zavedajo, da sem bil najboljši moški v njihovem življenju. Saj vem, da nisem bil neki biser, a očitno so bili vsi, ki so prišli za mano, pa tudi tisti pred mano, še malo slabši.

  • Share/Bookmark

Po čem spoznam jesen

September 12th, 2018 by Edo Torkar

Poletje se poslavlja, skoraj je jesen, na poljih, vrtovih in sadovnjakih že pospravljajo pridelke. Letina je obilna, pozimi ne bo lakote, v moji hiši prav gotovo ne. Pa tudi žejen ne bom, na zalogi imam še nekaj steklenic bezgovega sirupa iz domače proizvodnje bivše žene. (Odkar sva narazen, se veliko bolje razumeva kot takrat, ko sva bila še skupaj.) Da je letos dobra letina pa vem, ne da poslušam kmetijske oddaje na radiu, to vidim v svoji shrambi in hladilniku. Prijatelj, ki si je pred leti sezidal hišo na deželi, mi je iz presežka vrtnega pridelka prinesel par glav zelja, kolerabo in korenje. Seveda sem ga povabil na pivo. Sestra je iz jabolk, ki jih je med sprehodom nabrala na tleh, spekla jabolčni štrudelj in ga tudi meni narezala nekaj kosov. Druga sestra se je na poti z Gorenjske, kjer je bila čez vikend, proti Dolenjski, kjer živi, mimogrede ustavila še pri meni, prinesla mi je enega krasnega jurčka, ki ga je našla na Pokljuki. Na okensko polico mi je pa postavila kutine, ki so menda dobre za kompot, ker pa je vedela, da len kot sem, kompota ne bom skuhal, naj na oknu vsaj lepo dišijo, dokler ne zgnijejo. Poklical me je tudi možakar, ki mi oddaja prostor, v katerem skladiščim svojih deset ton knjig, rekoč, da mi je na vrata skladišča obesil polno bisago hrušk in grozdja, in naj jo snamem s kljuke, ko bom šel mimo. To bo pa šele jutri, ker danes pričakujem prijateljico, ki je v nedeljo vkuhavala sadje in vlagala zelenjavo, in je od vsake dobrote en glaž prihranila zame. Torej se že vnaprej veselim češpljeve marmelade, s česnom oplemenitenih pečenih paprik in blago pekočega ajvarja, ki ga bom moral hitro pojesti, ko bom odprl kozarec, ker je narejen brez konzervansov.

Če sam ne, pa drugi poskrbijo za to, da sem v tej plodni jeseni sit, rejen, zdrav in vesel.

  • Share/Bookmark

Prijateljice

September 1st, 2018 by Edo Torkar

»Pa ti si hujši kot B.C.!« (Znani igralec, ki je menda na glasu kot ženskar.) »On se je zdaj na stara leta umiril in ustalil pri eni sami ženski, ti si pa kot sultan v haremu, stalno jih imaš pet, šest okoli sebe, pa zmeraj še kakšno novo! Popolnoma sem bil deprimiran, zelena zavist me je glodala, v obupu sem se spraševal, v čem si ti toliko boljši, jaz pa toliko slabši, da se nate vse lepijo, name pa nobena. Prehudo je bilo, nisem več zdržal, moral sem se umakniti in si na samem zalizati rane – oprosti!«

Tako si je sinoči, ko sem ga po dolgem času srečal na ulici, olajšal dušo prijatelj, ki je bil še pred nekaj meseci stalni gost v moji hiši, potem ga pa nenadoma ni bilo več, kar čez noč je izginil, še po telefonu se mi ni več oglašal. Niti zdaj me ni bil vesel, kar čez cesto je hotel, ko me je zagledal; a sem pohitel, ga ujel za rokav in nisem ga spustil, dokler ni povedal, kar je povedal.

Ja, sem se kar malo zamislil. Že zaradi prijateljev bi se moral zresniti in ustaliti pri eni ženski, ker če bo šlo tako naprej, bom imel kmalu en bataljon prijateljic, pa nobenega prijatelja, ker me bodo zaradi zavisti in ljubosumja vsi zapustili.

  • Share/Bookmark

Ponedeljek

Avgust 28th, 2018 by Edo Torkar

Sovražim brezdelne nedelje, ljubim pa delovne ponedeljke. Že ob osmih zjutraj sem na dvorišču trgovine z gradbenim materialom z ročno žago žagal deske. Kupil sem 15 štirimetrskih colaric in ko sem prodajalcu rekel, če bi mi jih lahko prežagali na pol, mi je prinesel žago, naj jih prežagam sam. Kupil sem še 50 kosov klinker opeke, ki sem jo tudi sam zložil v avto. Vse, kar sem naložil, sem doma seveda tudi sam razložil in skozi vežo navzdol po stopnicah znosil v klet, kjer sem iz opek in desk sestavil police za odvečne knjige. Desk je bilo dovolj, opek pa premalo, spomnil sem se, da jih imam še nekaj v starem skladišču na drugem koncu mestnega trga in s samokolnico sem zvozil domov in znosil v klet tudi te. Potem sem s podstrešja v klet znosil še knjige, kar nekaj sem jih pa, seveda spet s samokolnico, zvozil še iz starega skladišča na drugem koncu trga. Na našem slavnem srednjeveškem trgu z močno omejenim motornim prometom, je samokolnica nepogrešljivo transportno sredstvo, velikokrat vijugam in škripam z njo med množico turistov, ki občudujejo in fotografirajo stavbne znamenitosti.
In to je bil šele ponedeljek, bolj ali manj napornega fizičnega dela imam pa še za ves teden. Še dobro, da sem na zadnji vožnji s samokolnico čez trg srečal prijateljico maserko, ki je bila s hčerko namenjena v slaščičarno na sladoled, in sem se za konec tedna naročil na eno masažo. To bo res blagor za stare in razbolele mišice in kosti.

  • Share/Bookmark

Ciril Zlobec

Avgust 25th, 2018 by Edo Torkar

Umrl je Ciril Zlobec. Kot otrok proletarskih Jesenic se nisem nikoli silil v ljubljanske literarne in umetniške kroge, in tudi s Cirilom Zlobcem sem se v življenju srečal samo dvakrat ali trikrat, pa še to na njegovo željo in pobudo, ker je želel osebno spoznati avtorja zgodb in novel, ki sem jih pošiljal reviji Sodobnost, katere urednik je takrat bil. Bil je naklonjen mojemu pisanju in kar sem poslal, je zmeraj tudi objavil. Potem sem nehal pisat, pošiljat in objavljat, še preden sem se zasidral v literarni sceni, sem že iz nje tudi izginil, in ko sem nekoč čez leta gospoda Zlobca slučajno srečal na ljubljanski ulici in ga pozdravil, mi je odzdravil zelo odsotno, ker me seveda ni več spoznal. Kot pesnika ga nisem zelo cenil, njegovi poeziji sem bil manj naklonjen kot je bil on nekoč moji prozi. A sem mu bil hudo krivičen, to sem pa ugotovil šele prav pred kratkim, pred nekaj meseci, ko sem se pozno zvečer vračal iz Ljubljane domov na Gorenjsko in v avtu prižgal radio, ravno ko je bil na sporedu Literarni nokturno. Kot začaran, s solzami v očeh, sem prisluhnil neki elegično dolgi, krasno lepi, doživljajsko in miselno vrtoglavo globoki pesmi, in šele na koncu zvedel, da je njen avtor – Ciril Zlobec…

  • Share/Bookmark

Ponoči…

Avgust 12th, 2018 by Edo Torkar

…sem napisal eno zgodbico, res zelo kratko, a s sporočilom, v samo treh malo daljših stavkih sem povedal vse, kar mi je v tistem trenutku ležalo na duši. Zgodbica ni za javnost, namenjena je neki luštni gospe, ki mi je včeraj s prijateljičinega vrta prinesla dve buči, rekoč prijateljici, da jih bo dala nekemu fantu. Ta stari fant, ki mu je gospa že večkrat rekla, naj ji kaj napiše, ker po njenem bolje piše kot govori, je zdaj končno vzel svinčnik v roke. Buči bosta šli v ponev, besede naj gredo pa v cvetje in naj tudi obrodijo sad.

  • Share/Bookmark

Tu drugo sonce…

Julij 17th, 2018 by Edo Torkar

»Ti ne pašeš med knjige!«

To je zadnjič lucidno ugotovila prijateljica, s katero šele kratek čas prijateljujeva in ni obremenjena s tem, ali pa ji niti ni znano, da se pravzaprav že vse odraslo življenje tako ali drugače ukvarjam s knjigami.
»Ja, saj vem, da bolj pašem v gmajno med drevje,« sem ji bil takoj pripravljen pomagati pri tem, da najde mojemu psihofizičnemu ustroju ustreznejše bivanjsko in delovno okolje. »Tako kot moj praded po očetovi strani, ki je pred prvo svetovno vojno drvaril v Galiciji…«

Kljub temu mi je pa prav ta prijateljica šele eno uro prej prinesla v dar knjigo, ne drvarske žage in sekire – pesmi Kajetana Koviča z ilustracijami Jožeta Ciuhe. Kot da bi vedela – pa ni! – da je Kovič poleg Strniše, Kocbeka, Jesiha, Murna, seveda Prešerna in še koga, eden meni najljubših slovenskih pesnikov. Celo osebno sem ga poznal in celo sodelovala sva – pred dolgimi leti sem po njegovi zaslugi, vzpodbujanju in prigovarjanju pri založbi, kjer je bil urednik, objavil svojo drugo knjigo, zbirko novel Jezdeci in sanjači. (DZS, 1982).

Ja, po zaslugi moje nove prijateljice sem pa spet preživel en lep večer z ljubo mi poezijo:

»Tu drugo sonce kot na nebu sije. /A vendar iz notranjosti besed/ prebija se skoz vzorce domišljije/ v matrico stisnjen doživeti svet.// Rojstvo je dolga in zahtevna vaja, /ko se kopiči še nevidna snov. /Da v pesmi en sam daljni pes zalaja, /mnoge noči so polne glasnih psov. // Ko se pojoča duša skoz korale/povzdigne pred mogočni sluh Boga,/so najbolj veličastne katedrale/sezidane iz kamna in lesa.«
(Kajetan Kovič: Komentar)

  • Share/Bookmark

Štumfi*

Julij 14th, 2018 by Edo Torkar

Popoldne sem bil na Jesenicah, ravno sem sedel pred neko hišo in se pogovarjal s stanovalci, ko mi je s strehe, ne na srajco, ne na hlače in tudi ne na čevlje, ampak direkt na štumf, z vso težo zviška pljusknil moker golobji drek. A niti z nogo niti z glavo nisem trznil – kot da se ni nič zgodilo, sem še naprej v isti pozi, z eno nogo povprek čez drugo, sedel na stolu, samo malo sem premolknil v pogovoru in si rekel: »Ah, samo to, še sreča da ni bil strešnik ali korito za rože…«, in šele ko so me povabili v hišo na kavo in prigrizek, mi je drek na štumfu začel smrdeti in presedati, sploh potem, ko se mi je že skozi štumf prisušil na kožo. Z obljubo da se bom kmalu vrnil, sem se z avtom zapeljal do Save, sezul čevlje in potem še štumfe, zavihal hlače, malo zabredel po hladni vodi, potem sem pa čevlje na mokre in bose noge obul nazaj, podrekane in smrdljive štumfe pa vrgel v Savo. V smislu varstva okolja to najbrž ni bilo v redu, po drugi strani se mi je pa zdelo, da bo to štumfom samo v prid, ker do kamor jih bo nesla voda in kjerkoli bodo pristali, bodo tja prišli čisti in oprani, ker na kraju, kjer sem jih vrgel noter, je bila Sava bistra in čista, najbrž pa tudi še nekaj časa po toku navzdol. Konec koncev pa zdaj poleti štumfov sploh ne rabim, mogoče mi je pa to hotel povedat golob, ki se je podelal nanje.

*Se opravičujem – besedo štumfi uporabljam, ker ne najdem primernejšega izraza za umazane in smrdljive nogavice

  • Share/Bookmark

Skala mož

Julij 11th, 2018 by Edo Torkar

Iz oči v oči kljubujem nevihtam in viharjem – močan, trden, pokončen, čvrsto prizemljen, na skalo zidan in pribetoniran. Potem pa iz čisto druge in nepričakovane smeri priveje lahna sapica, me upihne kot regratovo lučko in nežno položi na tla.

  • Share/Bookmark

Bodoči klasik

Junij 15th, 2018 by Edo Torkar

Na Facebooku sem potožil, da pišem knjige, ki pa nimajo kakšnega posebnega uspeha. Spodaj je nekdo napisal, naj se potolažim, ker me bodo odkrivali šele kasnejši rodovi. Odgovoril sem: »Hvala, sliši se obetavno, a bolje bi bilo, če bi me kasnejši rodovi odkrivali že zdaj.«

  • Share/Bookmark

Klobuk

Maj 30th, 2018 by Edo Torkar

Sem srečni lastnik novega klobuka. Vsaj deset sem jih pomeril na stojnici ob obalni promenadi v Izoli, tako da sem enega že moral kupiti, nerodno bi mi bilo pred prodajalko, če ga ne bi. Mogoče bom deležen več razumevanja za svojo izbirčnost, če povem, da je to prvi klobuk, ki sem ga kupil v življenju. Med praktičnostjo in eleganco sem se doslej zmeraj odločal za praktičnost in zato nosil športne čepice s šilti. Mislim, da bo tako tudi v bodoče, kajti klobuk sem že po nekaj korakih snel z glave in ga potem nisem dal več gor. Doma sem ga obesil na kljuko zraven sobnih vrat in lahko se zgodi, da bo tu kar ostal in bo njegova edina funkcija ta, da me bo spominjal na en topel majski večer v Izoli, ko sem si v trenutku romantične nepremišljenosti zaželel imeti klobuk.

  • Share/Bookmark

Zgubljene ovce

Maj 12th, 2018 by Edo Torkar

Žalosten. Osamljen. Zapuščen. Te tri besede sem v mislih ves čas ponavljal med sinočnjim sprehodom po poljih do Save in nazaj. Bal sem se namreč, da jih bom pozabil, saj nisem imel pri sebi svinčnika in papirja, da bi jih takoj zabeležil, so bile pa to ključne besede, ki sem jih potem, ko bi se vrnil domov k računalniku, nameraval uporabiti pri podrobnejšem opisu svojega trenutnega duševnega stanja. A to bi bila literatura, pesniško pretiravanje, ker kakšne globoke žalosti in zapuščenosti vseeno nisem občutil, le rahlo otožnost ob dejstvu, da me nekateri dobri prijatelji, s katerimi sem se vse do pred kratkim veliko družil in pogovarjal, v zadnjih dneh in tednih nič več ne obiščejo in ne pokličejo.

Prijatelja A. se je polotila pomladna depresija, zaprl se je med štiri stene svoje hiše, ves dan spi in leži, samo zvečer gre ven, pa še to samo do bencinskega servisa čez cesto, da si kupi sendvič, pivo in tobak. Zadnjih nekaj dni se niti na telefonske klice se ne oglaša, ko sva se nazadnje slišala, mi je pa rekel, da mora nujno spremeniti okolje in nekam odpotovati, ker je v hiši slaba energija in se boji, da se mu bo zmešalo. Povabil sem ga, naj se za nekaj časa preseli k meni, vsaj za kakšen teden, da se pretolče skozi najhujšo krizo. Zahvalil se mi je za povabilo in da bo še premislil o tem in mi sporočil. A doslej se mi še ni oglasil.

Prijateljica B. se mi pa ne zdi iskrena, ko mi zatrjuje, da je čisto zadovoljna s tem, da sva samo prijatelja, ker me je prej vsak dan poklicala in sva šla vsako nedeljo kam na izlet, takoj, ko sem ji pa povedal, da sem bil med prvomajskimi prazniki z eno drugo prijateljico na Hrvaškem, in da sva z njo nekajkrat tudi skupaj prenočila, me je pa nehala klicat in tudi na izlete me več ne vabi.

Še najbolj pa pogrešam prijateljico C., saj sem se z njo največ družil. Skoraj vsak dan je prišla k meni na čaj in pogovor, celo svoj predpasnik je že imela v moji kuhinji in je včasih za oba skuhala kosilo. Je pa poročena in ko je zdaj spomladi začela videvati na naši ulici ljudi, ki poznajo tudi njenega moža, jo je zapekla vest, ustrašila se je moževega ljubosumja, in me zdaj samo še po telefonu včasih pokliče, ko je on v službi.

Pravzaprav se pa ne bi smel preveč pritoževati, saj čisto vsi prijatelji me le še niso zapustili, in tudi sam sebi znam biti včasih dobra družba. A vseeno mi nekaj manjka, kot ovčarski pes sem, ki hoče imeti vse ovce na številu. Če jih nima, pa cvili in joka, ali vsaj polglasno godrnja.

  • Share/Bookmark

Kalorifer

April 12th, 2018 by Edo Torkar

April je, konec kurilne sezone, peč centralne kurjave ugasnjena, radiatorji hladni. April je, pomlad že, ženske pa še zmeraj zebe in kadar me obiščejo, moram posebej zanje vklopit kalorifer, da jim vroče piha v noge in pod kikle, ko sedijo pri mizi v jedilnici ali na zofi v dnevni sobi. Jelka (recimo, da ji je tako ime), ki pride največkrat, je v moji hiši že tako domača, da ga vklopi kar sama, še preden sleče plašč in sezuje čevlje. Zadnjič enkrat se je pa zgodilo, da je kmalu za njo prišla še Erna, ki se sicer bolj poredkoma oglasi, in ta se je, najbrž od presenečenja, da pri meni vidi Jelko, spotaknila ob kabel kaloriferja in skoraj izpulila vtičnico iz stene. Nekako sem jo zatlačil nazaj v zidno luknjo, čez dva dni, ko je bila spet Jelka pri meni in se grela pri kaloriferju, je pa uletela še Vanda, moja sestra, in tudi ona se je spotaknila ob kabel in ponovno izpulila vtičnico. Ta še zdaj visi iz stene, ne pritaknem se je več, glavno da je še elektrika v njej in da kalorifer še zmeraj greje. Ker moje ženske so res zelo zmrzljive, do poletja, ko se bodo odtajale, je pa še daleč.

  • Share/Bookmark

Mestne govorice

Februar 14th, 2018 by Edo Torkar

»Kaj je s tabo, a si v redu? Me je že malo skrbelo zate, ker tisti, ki vse vedo, kaj se dogaja na našem trgu, zadnje čase nič več ne govorijo o tebi.”
Tako me je včeraj nagovoril sosed – tudi eden od tistih, ki so stalno prisotni in vse vedo, kaj se dogaja na našem trgu.
»Super!” sem samo na kratko odgovoril, ker se mi je ravno nekam mudilo.
“Kaj je super – a da govorijo, a da ne govorijo o tebi?” je sosed še naprej vrtal vame.
“Oboje. – Če govorijo o meni, je super, če pa ne, je pa sploh super!”
Kaj več nisem utegnil razlagati, ker se mi je res že zelo mudilo. Sicer sem pa povedal vse tako, kot sem mislil, samo bolj na kratko.

  • Share/Bookmark

Razuzdanci

Februar 8th, 2018 by Edo Torkar

Slovenščina je prefinjen jezik, z mnogimi niansami in podpomeni, moraš se zelo precizno izražati, če hočeš biti prav razumljen. S prijateljem Romanom sva se sinoči v gostilni ubadala z besedo in izpeljankami razuzdan, razuzdanost, razuzdanec. Če jo razlagamo dobesedno, z naglasom na drugem zlogu, ne pomeni ta beseda nič slabega, biti raz-uzdan je pač samo nekaj nasprotnega kot za-uzdan, pomeni prost, osvobojen, nezauzdan. V tem, izvirnem, nedolžnem pomenu besede sva se oba z Romanom razglasila za razuzdanca, saj naju trenutno nihče ne gnjavi in ne jaha, nobena ženska, nobena inštitucija in noben šef. Za razuzdanost z naglasom na tretjem zlogu, za razvrat in uživaštvo, pa tu, kjer živiva , niti ni pravih pogojev. Jih ima pa najin skupni prijatelj Pavel, ki je trenutno na Filipinih in gotovo ni šel tako daleč samo zato, da uživa v tropskem soncu in toplem morju. Če bi spila še eno pijačo več, bi se mogoče že kar odločila, da greva za njim.

  • Share/Bookmark

To, tukaj, zdaj

Januar 25th, 2018 by Edo Torkar

Vse, kar je, je tukaj in zdaj, vse, kar rabim, imam na dosegu rok, ne hrepenim po nedosegljivem, nič in nikogar ne pogrešam, ne obupujem in ne žalostim se zaradi stvari, ki jih nimam. Živim za danes, za ta trenutek, ne zanima me lepša prihodnost, bolje da me danes zamete sneg ali namoči dež, kot da čepim doma in čakam na jutrišnje sonce. Davno nekoč so me hoteli prepričat, da je treba načrtovat življenje, si že pozimi rezervirat najboljši apartma tik ob plaži za poletni dopust in da tudi na letalskih kartah prišparaš, če jih kupiš par mescev prej. Debelo sem gledal, otrpnil kot riba na suhem, ni mi bilo jasno, kako lahko kdo že januarja razmišlja , kaj bo počel v avgustu in za povrh še mene vpleta v to. Zame je bila to neumna domišljavost, predrzno poseganje v skrivne božje načrte, ker bolj kot kaj planiraš, večja je možnost, da se ti to sfiži. Verjamem v srečna naključja, da bodo zvezde ob pravem času v pravi legi, in da bo to, kar se mi bo slučajno zgodilo, boljše od tega, kar pričakujem in načrtujem.

  • Share/Bookmark

66 in 69

Januar 22nd, 2018 by Edo Torkar

Fuj, fej, letos bom 66 – grozna številka! A se bom že kje na mehkem zleknil, obrnil sošestico na glavo, ji šepnil, da je krasna in naj kontra leže name – in juhej 69! Pa tudi, če bo rekla, da ne počne packarij in ne bo takoj zato – čez tri leta, če ne prej, se vsaka omehča.

  • Share/Bookmark

Sanje o puški

Januar 3rd, 2018 by Edo Torkar

Na svoji spletni strani je nekdo objavil citat: »Sreča ni v izpolnitvi cilja, ampak v sledenju sanjam.« Ob tem citatu sem se spomnil na svoje današnje sanje. Sanjalo se mi je, da imam puško in z njo streljam. Zjutraj sem se pa seveda zbudil brez puške, in kako naj zdaj sledim sanjam? Najprej bi moral oddati vlogo za orožni list in če bi v njej navedel, da rabim orožje, ker sanjam o njem, sem takoj oplel , posumili bi, da sem nor in me poslali na psihiatrični pregled. Do svoje sanjane puške lahko pridem samo po kriminalni poti, tako da jo kupim na črnem trgu. A tako je pač s sanjami – ni jim dobro zmeraj slediti, pa naj nam še tako flancajo, kako nas bo to osrečilo, saj nas lahko vodijo tudi v neželeno smer, do nevarnih in obskurnih krajev, ki bi se jih v budnosti in pri zdravi pameti na daleč izognili.

  • Share/Bookmark

DSP in ZKJ

December 25th, 2017 by Edo Torkar

V življenju sem počel veliko stvari, nekoč davno sem bil celo pisatelj. Objavljal sem v literarnih revijah, tiskali so mi knjige, bil sem tudi član Društva slovenskih pisateljev. Po nekaj letih članstva sem pa izstopil in sicer zato, ker se nisem strinjal z izstopom DSP iz Zveze književnikov Jugoslavije. Te svoje odločitve in razlogov zanjo nisem obešal na veliki zvon, so pa o tem takrat z veseljem in zadoščenjem pisali beograjski časopisi, češ, še so Slovenci, ki se nočejo odcepiti in imajo radi Jugoslavijo.

Že več kot četrt stoletja je od takrat in sploh ne vem, zakaj sem pred dnevi o tem govoril svoji mladi sodelavki v službi, saj je niti malo ni zanimalo. Sicer je vljudno počakala, da sem končal, potem pa rekla: »Tehle zdravstvenih priročnikov tu na sredi štacune se nama je res že preveč nabralo. A lahko najdeš kje še dve opeki in eno desko, da narediva zanje dodatno polico!«
— — —
www.bukvarna.net

  • Share/Bookmark