Bodoči klasik

Junij 15th, 2018 by Edo Torkar

Na Facebooku sem potožil, da pišem knjige, ki pa nimajo kakšnega posebnega uspeha. Spodaj je nekdo napisal, naj se potolažim, ker me bodo odkrivali šele kasnejši rodovi. Odgovoril sem: »Hvala, sliši se obetavno, a bolje bi bilo, če bi me kasnejši rodovi odkrivali že zdaj.«

  • Share/Bookmark

Klobuk

Maj 30th, 2018 by Edo Torkar

Sem srečni lastnik novega klobuka. Vsaj deset sem jih pomeril na stojnici ob obalni promenadi v Izoli, tako da sem enega že moral kupiti, nerodno bi mi bilo pred prodajalko, če ga ne bi. Mogoče bom deležen več razumevanja za svojo izbirčnost, če povem, da je to prvi klobuk, ki sem ga kupil v življenju. Med praktičnostjo in eleganco sem se doslej zmeraj odločal za praktičnost in zato nosil športne čepice s šilti. Mislim, da bo tako tudi v bodoče, kajti klobuk sem že po nekaj korakih snel z glave in ga potem nisem dal več gor. Doma sem ga obesil na kljuko zraven sobnih vrat in lahko se zgodi, da bo tu kar ostal in bo njegova edina funkcija ta, da me bo spominjal na en topel majski večer v Izoli, ko sem si v trenutku romantične nepremišljenosti zaželel imeti klobuk.

  • Share/Bookmark

Zgubljene ovce

Maj 12th, 2018 by Edo Torkar

Žalosten. Osamljen. Zapuščen. Te tri besede sem v mislih ves čas ponavljal med sinočnjim sprehodom po poljih do Save in nazaj. Bal sem se namreč, da jih bom pozabil, saj nisem imel pri sebi svinčnika in papirja, da bi jih takoj zabeležil, so bile pa to ključne besede, ki sem jih potem, ko bi se vrnil domov k računalniku, nameraval uporabiti pri podrobnejšem opisu svojega trenutnega duševnega stanja. A to bi bila literatura, pesniško pretiravanje, ker kakšne globoke žalosti in zapuščenosti vseeno nisem občutil, le rahlo otožnost ob dejstvu, da me nekateri dobri prijatelji, s katerimi sem se vse do pred kratkim veliko družil in pogovarjal, v zadnjih dneh in tednih nič več ne obiščejo in ne pokličejo.

Prijatelja A. se je polotila pomladna depresija, zaprl se je med štiri stene svoje hiše, ves dan spi in leži, samo zvečer gre ven, pa še to samo do bencinskega servisa čez cesto, da si kupi sendvič, pivo in tobak. Zadnjih nekaj dni se niti na telefonske klice se ne oglaša, ko sva se nazadnje slišala, mi je pa rekel, da mora nujno spremeniti okolje in nekam odpotovati, ker je v hiši slaba energija in se boji, da se mu bo zmešalo. Povabil sem ga, naj se za nekaj časa preseli k meni, vsaj za kakšen teden, da se pretolče skozi najhujšo krizo. Zahvalil se mi je za povabilo in da bo še premislil o tem in mi sporočil. A doslej se mi še ni oglasil.

Prijateljica B. se mi pa ne zdi iskrena, ko mi zatrjuje, da je čisto zadovoljna s tem, da sva samo prijatelja, ker me je prej vsak dan poklicala in sva šla vsako nedeljo kam na izlet, takoj, ko sem ji pa povedal, da sem bil med prvomajskimi prazniki z eno drugo prijateljico na Hrvaškem, in da sva z njo nekajkrat tudi skupaj prenočila, me je pa nehala klicat in tudi na izlete me več ne vabi.

Še najbolj pa pogrešam prijateljico C., saj sem se z njo največ družil. Skoraj vsak dan je prišla k meni na čaj in pogovor, celo svoj predpasnik je že imela v moji kuhinji in je včasih za oba skuhala kosilo. Je pa poročena in ko je zdaj spomladi začela videvati na naši ulici ljudi, ki poznajo tudi njenega moža, jo je zapekla vest, ustrašila se je moževega ljubosumja, in me zdaj samo še po telefonu včasih pokliče, ko je on v službi.

Pravzaprav se pa ne bi smel preveč pritoževati, saj čisto vsi prijatelji me le še niso zapustili, in tudi sam sebi znam biti včasih dobra družba. A vseeno mi nekaj manjka, kot ovčarski pes sem, ki hoče imeti vse ovce na številu. Če jih nima, pa cvili in joka, ali vsaj polglasno godrnja.

  • Share/Bookmark

Kalorifer

April 12th, 2018 by Edo Torkar

April je, konec kurilne sezone, peč centralne kurjave ugasnjena, radiatorji hladni. April je, pomlad že, ženske pa še zmeraj zebe in kadar me obiščejo, moram posebej zanje vklopit kalorifer, da jim vroče piha v noge in pod kikle, ko sedijo pri mizi v jedilnici ali na zofi v dnevni sobi. Jelka (recimo, da ji je tako ime), ki pride največkrat, je v moji hiši že tako domača, da ga vklopi kar sama, še preden sleče plašč in sezuje čevlje. Zadnjič enkrat se je pa zgodilo, da je kmalu za njo prišla še Erna, ki se sicer bolj poredkoma oglasi, in ta se je, najbrž od presenečenja, da pri meni vidi Jelko, spotaknila ob kabel kaloriferja in skoraj izpulila vtičnico iz stene. Nekako sem jo zatlačil nazaj v zidno luknjo, čez dva dni, ko je bila spet Jelka pri meni in se grela pri kaloriferju, je pa uletela še Vanda, moja sestra, in tudi ona se je spotaknila ob kabel in ponovno izpulila vtičnico. Ta še zdaj visi iz stene, ne pritaknem se je več, glavno da je še elektrika v njej in da kalorifer še zmeraj greje. Ker moje ženske so res zelo zmrzljive, do poletja, ko se bodo odtajale, je pa še daleč.

  • Share/Bookmark

Mestne govorice

Februar 14th, 2018 by Edo Torkar

»Kaj je s tabo, a si v redu? Me je že malo skrbelo zate, ker tisti, ki vse vedo, kaj se dogaja na našem trgu, zadnje čase nič več ne govorijo o tebi.”
Tako me je včeraj nagovoril sosed – tudi eden od tistih, ki so stalno prisotni in vse vedo, kaj se dogaja na našem trgu.
»Super!” sem samo na kratko odgovoril, ker se mi je ravno nekam mudilo.
“Kaj je super – a da govorijo, a da ne govorijo o tebi?” je sosed še naprej vrtal vame.
“Oboje. – Če govorijo o meni, je super, če pa ne, je pa sploh super!”
Kaj več nisem utegnil razlagati, ker se mi je res že zelo mudilo. Sicer sem pa povedal vse tako, kot sem mislil, samo bolj na kratko.

  • Share/Bookmark

Razuzdanci

Februar 8th, 2018 by Edo Torkar

Slovenščina je prefinjen jezik, z mnogimi niansami in podpomeni, moraš se zelo precizno izražati, če hočeš biti prav razumljen. S prijateljem Romanom sva se sinoči v gostilni ubadala z besedo in izpeljankami razuzdan, razuzdanost, razuzdanec. Če jo razlagamo dobesedno, z naglasom na drugem zlogu, ne pomeni ta beseda nič slabega, biti raz-uzdan je pač samo nekaj nasprotnega kot za-uzdan, pomeni prost, osvobojen, nezauzdan. V tem, izvirnem, nedolžnem pomenu besede sva se oba z Romanom razglasila za razuzdanca, saj naju trenutno nihče ne gnjavi in ne jaha, nobena ženska, nobena inštitucija in noben šef. Za razuzdanost z naglasom na tretjem zlogu, za razvrat in uživaštvo, pa tu, kjer živiva , niti ni pravih pogojev. Jih ima pa najin skupni prijatelj Pavel, ki je trenutno na Filipinih in gotovo ni šel tako daleč samo zato, da uživa v tropskem soncu in toplem morju. Če bi spila še eno pijačo več, bi se mogoče že kar odločila, da greva za njim.

  • Share/Bookmark

To, tukaj, zdaj

Januar 25th, 2018 by Edo Torkar

Vse, kar je, je tukaj in zdaj, vse, kar rabim, imam na dosegu rok, ne hrepenim po nedosegljivem, nič in nikogar ne pogrešam, ne obupujem in ne žalostim se zaradi stvari, ki jih nimam. Živim za danes, za ta trenutek, ne zanima me lepša prihodnost, bolje da me danes zamete sneg ali namoči dež, kot da čepim doma in čakam na jutrišnje sonce. Davno nekoč so me hoteli prepričat, da je treba načrtovat življenje, si že pozimi rezervirat najboljši apartma tik ob plaži za poletni dopust in da tudi na letalskih kartah prišparaš, če jih kupiš par mescev prej. Debelo sem gledal, otrpnil kot riba na suhem, ni mi bilo jasno, kako lahko kdo že januarja razmišlja , kaj bo počel v avgustu in za povrh še mene vpleta v to. Zame je bila to neumna domišljavost, predrzno poseganje v skrivne božje načrte, ker bolj kot kaj planiraš, večja je možnost, da se ti to sfiži. Verjamem v srečna naključja, da bodo zvezde ob pravem času v pravi legi, in da bo to, kar se mi bo slučajno zgodilo, boljše od tega, kar pričakujem in načrtujem.

  • Share/Bookmark

66 in 69

Januar 22nd, 2018 by Edo Torkar

Fuj, fej, letos bom 66 – grozna številka! A se bom že kje na mehkem zleknil, obrnil sošestico na glavo, ji šepnil, da je krasna in naj kontra leže name – in juhej 69! Pa tudi, če bo rekla, da ne počne packarij in ne bo takoj zato – čez tri leta, če ne prej, se vsaka omehča.

  • Share/Bookmark

Sanje o puški

Januar 3rd, 2018 by Edo Torkar

Na svoji spletni strani je nekdo objavil citat: »Sreča ni v izpolnitvi cilja, ampak v sledenju sanjam.« Ob tem citatu sem se spomnil na svoje današnje sanje. Sanjalo se mi je, da imam puško in z njo streljam. Zjutraj sem se pa seveda zbudil brez puške, in kako naj zdaj sledim sanjam? Najprej bi moral oddati vlogo za orožni list in če bi v njej navedel, da rabim orožje, ker sanjam o njem, sem takoj oplel , posumili bi, da sem nor in me poslali na psihiatrični pregled. Do svoje sanjane puške lahko pridem samo po kriminalni poti, tako da jo kupim na črnem trgu. A tako je pač s sanjami – ni jim dobro zmeraj slediti, pa naj nam še tako flancajo, kako nas bo to osrečilo, saj nas lahko vodijo tudi v neželeno smer, do nevarnih in obskurnih krajev, ki bi se jih v budnosti in pri zdravi pameti na daleč izognili.

  • Share/Bookmark

DSP in ZKJ

December 25th, 2017 by Edo Torkar

V življenju sem počel veliko stvari, nekoč davno sem bil celo pisatelj. Objavljal sem v literarnih revijah, tiskali so mi knjige, bil sem tudi član Društva slovenskih pisateljev. Po nekaj letih članstva sem pa izstopil in sicer zato, ker se nisem strinjal z izstopom DSP iz Zveze književnikov Jugoslavije. Te svoje odločitve in razlogov zanjo nisem obešal na veliki zvon, so pa o tem takrat z veseljem in zadoščenjem pisali beograjski časopisi, češ, še so Slovenci, ki se nočejo odcepiti in imajo radi Jugoslavijo.

Že več kot četrt stoletja je od takrat in sploh ne vem, zakaj sem pred dnevi o tem govoril svoji mladi sodelavki v službi, saj je niti malo ni zanimalo. Sicer je vljudno počakala, da sem končal, potem pa rekla: »Tehle zdravstvenih priročnikov tu na sredi štacune se nama je res že preveč nabralo. A lahko najdeš kje še dve opeki in eno desko, da narediva zanje dodatno polico!«
— — —
www.bukvarna.net

  • Share/Bookmark

Pomarančnik

December 5th, 2017 by Edo Torkar

»Hej ti!«
Nič, tip kot da me ne sliši, ne obrne se, pospeši korak in se mi hoče zmuznit v temno gaso za vogalom.
»Heeej!!!«
Zdaj se le obrne in me pogleda. Pridem do njega in mu pokažem, kaj imam v roki.
»Kaj to?« se naredi neumnega.
»Tole si prejle ko si šel mimo, vrgel pred moja vrata.«
»Nisem!«
»Videl sem te!«
»Figo si videl, ajd spelji se, ne me zajebavat!«
»Ti se spelji, lopov potuhnjeni!«
»Zgini v svojo luknjo, če hočeš sebi dobro!«
»Pejd ti v svoj smrdljiv brlog, smetiščar blesavi!«
»A bi jih rad fasal?!«
»Samo dotakni se me, pa boš mrtev!«
»Govedo!«
»Drek smrdljiv!«
»Govedar te je delal!«
»Govno!«
»Spelji se!«
»Ti se spelji, na kozlanje mi gre ko te gledam!«

Ja, končno sem ujel in razkrinkal jedca južnega sadja, ki mi meče pomarančne olupke na hišni prag. Že lansko in predlansko zimo je to stalno počel, se mi je kar zdelo, kdo naj bi to bil, a nisem imel dokazov, nikoli ga nisem zalotil pri dejanju, vse do danes. Srčno upam, da bom imel zdaj mir pred njim; – lahko pa da tudi ne in se bo zakamufliral tako, da bo spremenil svoj sadni jedilnik in s pomaranč presedlal na banane.

  • Share/Bookmark

Pokoj in pokop

Oktober 20th, 2017 by Edo Torkar

Čeprav sem že pred nekaj meseci izpolnil formalne pogoje za upokojitev, se še zmeraj nisem odločil za ta usodni življenjski korak. Ne zdi se mi realno in težko si predstavljam, da bi kar tako iz lufta, brez dela in truda vsak mesec dobival denar od države, saj sem še zdrav in pri močeh in ga lahko sam zaslužim. Ne samo status, že samo beseda upokojenec mi ni všeč, grdo mi zveni, ker je strašljivo podobna besedi pokojnik. Najprej si na pol, potem pa dokončno pokopan.

  • Share/Bookmark

Nočni violinist

Julij 29th, 2017 by Edo Torkar

V poznem večeru, na našem že skoraj praznem malomestnem trgu, prav pod mojim oknom, še zmeraj igra ulični glasbenik violinist. Prej ko sem šel dol in mu v odprto violinsko škatlo položil par evrov, sva se malo pogovarjala, rekel je, da je maloprej igral na drugem koncu trga, pa so ga pregnali stanovalci bližnjih hiš, ker da kali nočni mir. Malo plašno me je vprašal, če morda moti tudi mene in sem odgovoril: “V življenju me moti čedalje manj stvari, čedalje več mi jih je pa všeč. – In vaše igranje mi je zelo všeč, zaradi mene lahko muzicirate vso noč do jutra!”

In evo, ugasnil sem računalnik, na stežaj odprl prej samo priprto okno, se zleknil globoko v fotelj, po francosko prekrižal noge na pisalni mizi, zaprl oči, in medtem ko tonem v rahel dremež, mi božajo ušesa nežni zvoki violine.

  • Share/Bookmark

Prijatelj

Junij 25th, 2017 by Edo Torkar

Imel sem prijatelja. Vsak drug ali tretji večer pred koncem moje službe se je s svojim starim, ropotajočim avtom pripeljal k meni iz ene od bližnjih vasi in sva šla potem v bife čez cesto na klepet in pijačo. Bil je malo zapuščen star samec mojih let, leto in dan je hodil naokoli v istih pošvedranih čevljih, umazani, zamaščeni jakni in s posvaljkano klafeto na glavi. Včasih sem se ponorčeval iz njegove zanemarjenosti, a ga to ni ganilo. Nekega večera, ko sem bil v bifeju slučajno sam, mi je pa natakarica rekla, da moj prijatelj ni več zaželen, ker tako smrdi, da odganja goste. Naslednji dan sem ga peljal v drug bife in mu to povedal. Nič ni rekel na to, malo sva še pokomentirala aktualne dogodke doma in po svetu, plačala pijačo in se poslovila. To je bilo konec lanskega decembra in tisti večer sem prijatelja tudi zadnjič videl, ker se potem ni nikoli več oglasil, pa tudi njegove številke nisem imel, da bi ga poklical in povprašal, kaj je z njim.
Po šestih mesecih sva se pa včeraj spet srečala. Čisto slučajno sva se oba z istim vlakom vračala iz Ljubljane na Gorenjsko in se skoraj zaletela en v drugega, ko sva vsak s svoje strani po vagonu iskala prost sedež. Vso pot sva se pogovarjala o športu, gospodarstvu in politiki, kot da nadaljujeva sinoči v gostilni začeto debato. Opazil sem pa spremembo, veliko spremembo. Moj prijatelj je bil lepo oblečen, obut v nove čevlje, sveže obrit in od njega je prihajal rahel, nevsiljiv vonj po moškem parfumu.

  • Share/Bookmark

Preveč obrita štorija

Maj 26th, 2017 by Edo Torkar

Pred par meseci sva s prijateljico napravila kupčijo. Kupila je nov vgradni hladilnik, prejšnjega, samostoječega, ki ji je v majhni kuhinji zavzemal preveč prostora, je pa prodala meni. In ker se mi je cena zdela malo previsoka, je za dobro vago dodala še fotoaparat in električni brivnik. Fotoaparata ni več rabila, ker si je omislila nov pametni telefon, s katerim je bilo poleg vsega drugega mogoče tudi fotkati, zakaj pa ne rabi več damskega brivnika, mi pa ni povedala. Pred tremi leti, ko je bilo najino prijateljstvo še v intenzivno erotični fazi, ga je gotovo še rabila, saj je bila tam, kamor sonce ponavadi ne posije, zmeraj na golo pobrita. (Kar mi ni bilo preveč všeč, a bog pomagaj, takšna je zdaj ženska moda.)

Medtem ko sem fotoaparat že takoj začel uporabljati, sem se z njenim brivnikom prvič obril šele danes zjutraj, ker mi je moja stara mašinca, pri kateri se je že poprej odlomilo nekaj zobčkov, včeraj dokončno zaribala. Čeprav je novi brivnik narejen za nežno žensko rabo, je bil brez težav kos tudi moji en teden stari ščetinasti bradi. Med britjem so mi pa misli ves čas uhajale k prijateljici. Sam pri sebi sem ugibal, kako zdaj, ko nima več brivnika, neguje in obdeluje svoj skrivni vrtiček. Samo prvih nekaj tednov na začetku najinega poznastva sva bila ljubezenski par, od takrat se pa samo še prijateljsko srečujeva na kavi, in moje razmišljanje o tej stvari je bilo zato res lahko samo fantazijsko ugibanje. Ne verjamem, da si je tam spodaj dovolila svobodno rast in razcvet, še to ne, da se samo malo s škarjicami obstriže. Imam slabo slutnjo, da pretirava v narobni smeri in namesto brivnika uporablja žiletke, tako da njena ženska zadeva še špika in praska ne več in je žalostno gladka kot dojenčkova ritka.

Potem ko sem se še stuširal, sem vzel v roke telefon in napisal sporočilo: “Danes sem se prvič obril s tvojim brivnikom. S čim se pa zdaj briješ ti?”

Takoj sem dobil odgovor: “Ne brijem se več, zdaj se depiliram.”

In sem spet napisal: “Upam, da si depiliraš samo noge!”

In dobil nov odgovor: “Ti si za v džunglo!”

Ja, najbrž sem res za v džunglo. Sicer se tudi v civiliziranem, sterilnem, gladko obritem in depiliranem svetu nekako znajdem, še raje sem pa pustolovski raziskovalec skritih sotesk, podzemnih kanalov, blatnih lukenj in gosto zaraščenih močvirij.

  • Share/Bookmark

Najboljša slaba stvar

Maj 12th, 2017 by Edo Torkar

Ko sem včeraj v Kranju speljeval s parkirišča, se mi je pokvaril avto. Snel se mi je končnik pri zglobu sprednjega kolesa, kot je strokovno ugotovil šofer vlačilca, ki mi je avto odšlepal do najbližjega servisa. Čeprav me je v zadnjem letu avto že večkrat pustil na cedilu, me to ne vrže iz tira in ne skačem iz kože, komaj trenem z očesom. Če bi mi kdo zagotovil, da se mi v življenju ne bo nikoli zgodilo nič hujšega kot to, bi se takoj strinjal, da mi avto crkne vsak teden!

  • Share/Bookmark

Zamorec

Marec 12th, 2017 by Edo Torkar

Nisem pravi dedec in ne pravi Slovenec, ker slabo prenašam alkohol, zato žal nikoli ne bom postal v slovenski literaturi tako priljubljena romantično-umetniška pijanska figura. Pred par dnevi me je samo po enem malem pivu, ki sem ga spil na sončni terasi pred bifejem, vso noč bolela glava, zjutraj mi je bilo pa za povrh še slabo, tako da sem šel v ambulanto, kjer mi je zdravnica izmerila previsok pritisk in mi priporočila, da naj dam klobuk na glavo, kadar bom spet na soncu pil pivo. Sinoči sem se pa v neki drugi veseli gostilniški družbi osramotil s tem, da sem že v drugi rundi namesto vina naročil vročo čokolado – in to s smetano! Med po slovensko zariplimi vinskimi kozarci je moj kozarec s čokolado izstopal kot zamorec, ki si je poveznil na glavo belo kuharsko klafeto! Potem sem pa sramoto poskušal popraviti tako, da sem plačal obe rundi in še tretjo, čeprav sem bil v tej zadnji tretji rundi edini, ki nisem zase nič naročil.

Jabolko ne pade daleč od drevesa, tudi moj oče je slabo prenašal alkohol, za razliko od mene pa on tega ni priznal, hotel je biti pravi dedec in klen Slovenec in je zato v pijanskih družbah spil enako in še več kot drugi. In je tudi umrl zavedno po slovensko – zaradi ciroze jeter.

  • Share/Bookmark

Včeraj

Februar 24th, 2017 by Edo Torkar

Včeraj, na debeli četrtek, sem imel skromno kosilo: sicer okusno, a ne zelo izdatno zelenjavno čorbo. Potem sem se napravil za ven in na hišnem pragu mi je prišlo na misel, da bi si v slaščičarni čez cesto privoščil še posladek – štrudelj, gibanico, ali vsaj krof. Ravno sem že hotel naravnati korak v smeri zadovoljitve sladkosnede želje, ko vidim, da mi iz gostilne na drugem konca trga prihaja nasproti prijatelj Sanel in nekaj nese v roki – krožniček s pustnim krofom, na debelo posutim s sladkornim prahom. Ko pride do mene, se postavi v pozo izurjenega natakarja, mi z elegantnim gibom poda krof in reče: »Evo, zate – sveže in še toplo!«
Ne godi se mi slabo, sploh ne. Samo pomislim na nekaj in že dobim. Sanel, hvala, še enkrat hvala!

  • Share/Bookmark

Prijatelji in sovražnice

Januar 8th, 2017 by Edo Torkar

Pred dnevi sem prijatelju, staremu zanemarjenemu samcu, rekel da smrdi kot svinjski pastir in naj se umije in preobleče, če hoče da greva še kdaj skupaj v gostilno, ker se gostje odmikajo od naju in imajo zaradi njega tudi mene za smrduha. Odkar mu je pred veliko leti umrla mama, nima ta človek nikogar, ki bi skrbel zanj in ga dajal v red, in živi kot puščavnik, brez avta, računalnika, televizije, telefona, hladilnika, pralnega stroja, in tudi hrani se tako, da ves teden pogreva eno in isto postano in prismojeno jed na starem štedilniku, ki ga kuri z drvmi. Še čudno da premore vsaj stranišče in kopalnico, čeprav ima tudi bojler že cela leta pokvarjen, banja mu spušča in tudi tuš mu ne dela, tako da se lahko umiva samo v lavorju.

Prijatelj mi ni zameril očitkov, vzel jih je na znanje in verjamem, da bo naslednjič prišel do mene malo manj umazan in smrdljiv kot ponavadi. Zdaj pa še nasprotni primer. Neki luštni dami, s katero se že dolgo poznava in sva se v preteklem letu kar veliko družila in sodelovala in se na ta način tudi osebno spoprijateljila, ni bilo prav, da sem jo na Facebooku omenil kot svojo prijateljico. Sporočila mi je, naj zapis popravim tako, da v njem ne bo njenega imena, to pa zato, ker sem v istem zapisu kritično obravnaval firmo, s katero tudi ona poslovno sodeluje in se je ustrašila, da bi bila skupaj z mano tudi ona deležna njihove zamere. Med prijateljstvom in koristjo se je pač odločila za korist in čeprav sem se ji takoj opravičil in spremenil zapis, se mi od takrat ne javlja več in je očitno sklenila pretrgati z mano vse stike.

Ja, tako je v življenju. – Za odprtost in odkritost si včasih nagrajen, včasih pa kaznovan, pa karkoli rečeš in napišeš. Prijatelj ni vzel za zlo moje pripombe, da je umazan smrdljivec in še zmeraj ostaja moj prijatelj. Prijateljico sem pa očitno osramotil že s tem, da sem jo v javnosti predstavil kot svojo prijateljico. Najbrž me res ni nikoli kaj dosti marala in je bilo najino prijateljstvo samo na moji enostranski simpatiji in naklonjenosti zgrajen domišljijski konstrukt.

  • Share/Bookmark

Krava

December 4th, 2016 by Edo Torkar

Šele pol štirih zjutraj je, pa sem že pokonci, zbudile so me sanje, grde sanje, nočna mora. Ležim na hrbtu v travi, ja, na pašniku, ker so okrog mene kravji dreki, in tudi ne vidim neba, ker je tik nad mano trebuh ogromne krave, ki se le počasi in leno prestopa naprej. Želim si, da bi šla hitreje, hkrati si pa tega ne želim, ker na koncu tega prostranega kravjega trebuha je rit, neizbežna kot pika na koncu stavka, čeprav zdaj še potuhnjeno skrita tam daleč pod lenobno opletajočim repom; bojim se, v sanjah celo z gotovostjo vem, da se mi bo krava usrala na glavo.

  • Share/Bookmark