Obujenke

Plitvice, 1970

Indija, 1982

“Naše življenje je premiera brez repriz, sen, ki se bo nekoč – vse nas navaja na to misel – nepreklicno končal. Zato imejmo odprte oči in ušesa, vsi čuti naj bodo budni, ko ga živimo; današnji sončni zahod je drugačen od včerajšnjega in od jutrišnjega, oblaki nad nami se razblinjajo v zmeraj nove čudežne oblike in mladi prodajalki sladoleda, ki se nam danes tako prisrčno smehlja, ko nam vrača drobiž, bo morda že jutri umrla mama ali pa jo bo prevaral fant – in nikoli več se nam ne bo nasmehnila. Zato ji ne pozabimo vrniti nasmeška (četudi nam slučajno manjka dvojka zgoraj desno), in tole pivo, ki ga pijemo na vrtu Pikove dame, popijmo kot da je naše zadnje. In tebi Dragica,ki si na Vlastino vprašanje, češ ali bom kaj napisal o tem našem pohodu na Triglav, odmahnila z roko, češ nič ne bo napisal, saj zanj ne me ne triglav nismo dovolj pomembni, da bi pisal o tem, odgovarjam takole: že tisoče in tisoče let stoji Triglav, tisoči so že lazili po njem in stali na njegovem vrhu, a vendar – tako kot smo ga v soboto, 16. avgusta 1981 videli in doživeli mi – Milena, Vlasta, Dragica i n jaz – ga ni in ga tudi ne bo videl in doživel nihče!”

(Iz spisa Z DEKLETI NA TRIGLAVU, objavljenem v knjigah Od tod do Kajmakčalana (1987) in Poišči si otok (1989)

href=”http://etorkar.blog.siol.net/files/2011/10/hudajužna-2-001.jpg”>

Domačija “pri Strojčku”, Hudajužna v Baški grapi. Tukaj sem živel v letih 1977-1983. Nekaj let kasneje sem o tem napisal novelo “Hiša v Baški grapi” in jo objavil v knjigi Poišči si otok, ki je leta 1989 izšla na Jesenicah

<a

V hiši ni bilo vode, zajemal sem jo v bližnjem studenčku, in tudi umival in bril sem se zunaj.

… v kateri smo nekoč živeli:

Ljubno na Gorenjskem, 1992-1998

Hiša v Planini pod Golico, kjer smo živeli od l.1988 do 1992: moja žena, sin, mačka, dva psa in jaz. (Slika hiše je sicer precej starejša, objavljena je bila na naslovnici Ilustriranega Slovenca 22. maja 1932.)

Preselili smo se in potem še nekajkrat,  sin je  iz  fantička zrasel v mladega moža, žena je zaživela po svoje,  jaz sem se malo postaral, naše ljube živali so pa že dolgo v pasjih in mačjih nebesih.

Hiša pa še zmeraj stoji, tudi cerkev Sv.Križa za njo,  in na travniku pred hišo še zmeraj vsako pomlad cvetijo narcise.

Ta stara  Biblija v Sonjinih rokah je druga največja dragocenost v naši bukvarni. Največja dragocenost je pa Sonja!

Pridite po knjige, midva s Sonjo jih imava že čez glavo – no, jaz prav gotovo!

Bukvarna v Linhartovi rojstni hiši, Linhartov trg 7, Radovljica. Odprto vsak  dan razen nedelje!

 (Iz zapiskov mladega moža)

 Žabnica, 20. septembra 1975. Spat sem šel v senik nad štalo in se zbudil že zelo zgodaj, še pred svitom. Ne vem, ali je bilo to zaradi jutranjega kikirikanja petelinov, ali zaradi deda in babice, ki sta že navsezgodaj priropotala v štalo nakrmit živino. – Ali pa me je prebudila tišina, dobra, globoka tišina, ki je že tolikokrat zgrešila moje srce, danes pa se je po nekem čudežu milostno razgrnila pred menoj kot mehka mahovnata preproga. Ne glasu in ne šuma, samo neme slike. Kolovozi na Sorškem polju, Masereelovi lesorezi, Tezejeva vrnitev iz sužnosti na Kreti, moj oče, ki je ves dan pobiral krompir in prenašal gajbe na Ledinah, zdaj pa si pri koritu umiva prah in zemljo z rok in obraza!

 Že takoj ko sem včeraj stopil iz avtobusa, sem srečal Tanjo. Zdaj ima 15 let in hodi v prvi letnik srednje veterinarske šole v Ljubljani. Izžareva neko posebno prisrčnost in milino, veselje ima z živalmi in s kmečkimi opravili. Potem sem ji delal družbo še zvečer v štali, kjer je kidala gnoj. Pa ji sploh ne bi bilo treba, saj to ni bila njena domača štala ampak Jenkova – to se pravi stričeva! Predstavljal sem si njene prijateljice, kako se šminkajo pred ogledali v kopalnicah, da bi bile lepe za večerni randi – Tanja pa meni nič tebi nič z vilami v rokah in z gumijastimi škornji na nogah kida gnoj! Vmes se pogovarja malo z mano in malo s kravami, vse pozna po imenu, prijazno jih odriva, da lahko počisti pod njimi, noče da ji pomagam, vse naredi sama, komaj sem jo pregovoril, da mi je pustila voziti šajtrge z gnojem iz štale v gnojno jamo na dvorišču.

 No, to je bilo sinoči. Zdaj pa je mračno, megleno jutro, iz katerega se luščijo črne silhuete dreves in poslopij. Babica molze krave, ded pa zadaj za hišo kosi od rose mokro travo, da bo z njo nakrmil zajce v zajčnicah. Vse to vidim z zaprtimi očmi, še na pol v spanju, v klopčič zvit v dišečem senu in pokrit s starim vojaškim plaščem, ki sem ga bil snel z žeblja na podstrešju.

 Ker mi je Peter že sinoči obljubil, da me bo s svojim fičkom peljal v Lesce, kjer naj bi potem počakal na vlak za Jesenice, sem mu obljubljeno uslugo vrnil tako da sem mu opral avto. Vmes sem se spet pogovarjal s Tanjo in se je pranje seveda zavleklo, posledica pa je bila ta, da sva s Petrom pripeljala prepozno v Lesce in sem zamudil vlak. K sreči sem imel s sabo knjigo o Tezejevih junaštvih, ki mi jo je pred dnevi posodila Dora, in sem se na gostilniškem vrtu nasproti postaje prepustil branju. A ne za dolgo, ker me je motil gostilniški vrvež in promet na cesti. (Medtem ko se je Tezej edini med Heleni drznil spopasti s svetim belim bikom, ki so mu ga pripeljali sovražniki s Krete, prepričani da ga bo nabodel na roge!)

Da bi se lahko srečal sam s sabo in s Tezejem na s soncem obsijanih helenskih obalah, in ker je bilo do naslednjega vlaka še daleč, sem šel čez polja k Savi, sezul čevlje, slekel srajco in s knjigo v roki legel pod borovec. A spet nisem mogel brati, zdaj najbrž zaradi preveč miru in tišine, in sem zadremal. Prebujal sem se počasi in še zdaj ko to pišem, še nisem povsem buden, še zmeraj od spanja gosta kri mi počasi teče v žilah, in moji nogi ležita v travi ena poleg druge tudi kot dve speči živali, ki se poznata celo v spanju kot sestri dvojčici, zaupljivo prižeti ena k drugi.

Skrit v visoki travi pod drevesom sem pustil Tezeja samega na vrtu njegove kraljevske palače. Spodaj Sava, zgoraj nazobčana kulisa Jelovice, še bolj zgoraj nebo. Živim. Bivam. Sem. Ne potrebujem drugih dokazov za svoje bivanje kot ta veter, ki se drgne obme, kot to sonce, ki mi skozi kožo razsvetljuje kri, kot te vrane, ki krakajo v krošnji drevesa nad mano, kot to vejo, ki jo upognem in zlomim z močjo mojih rok, kot telo meni ljube ženske, ki zadrhti od ljubezni, ko se dotakne mojega telesa. Niti svojega imena se ne spomnim več niti ne vem katerega leta in meseca sem se rodil. Tudi drevesa okoli mene so brez starosti in brez imena. In mi ni pomembno ali sem v večnost rastoča granitna gora ali šibko utripajoča kresnička v poletni noči, ki bo že naslednjo poletno noč za zmeraj ugasnila…

Kar imam od drugih,  je na razpolago. Kar imam od sebe skrijem vase in  je samo moje. Ni mi treba vstati. Ostajam. Tezej  me čaka v zaprti knjigi.  Vlak za Jesenice pa naj kar odpelje brez mene.

in ker si ti že prostih rok brez teže pada zate dan

na mojih zlatih ustih pa zato ni več njegovih zastav

 in ker si ti že prostih rok brez strahu bledi zate noč 

na mojem zlatem čelu pa je luna zato v krempljih dneva prvi plen

 in ker si ti že prostih rok klicev prijateljev ne prepoznaš 

moje misli pa se zaradi njih vrivajo v vedro čelo

 in ko si ti že prostih rok snemaš obraze tisoče

 postavljam jaz stražarje na vsa lica svojega srca

To pesem sem danes našel med svojimi starimi papirji na podstrešju. Napisala jo je prijateljica D.H. in mi jo prinesla 17.septembra 1981 zvečer iz Šiške (kjer je takrat živela – in menda živi tam še danes), v Šentvid, (kjer sem takrat stanoval jaz – pa sem se od takrat že vsaj 25-krat preselil.) Na tem mestu jo zdaj objavljam sebi v tolažbo in zadoščenje, da  sem bil vsaj eni ženski na svetu ljubezenski in pesniški navdih.

 Poletje je in če se že kopamo ne, si pa pomerjamo kopalke. Tiste, ki sem jih kupil predlani, pred dopustom v dvoje na grških otokih, in so mi bile takrat čisto prav, so mi letos že zelo na tesno. Najprej sem pomislil, da sem po pomoti oblekel sinove kopalke, poklical sem ga, da pogleda – pa niso bile njegove. „Poglej se v ogledalu – a ne vidiš, da si se zredil, trebuh imaš!“ je še navrgel sin, preden je šel nazaj v svojo sobo.

 Te mimogrede navržene besede so mi dale misliti. Res sem se postavil pred ogledalo in sem res videl, da imam trebuh. Pri pogledu od strani se je to še sploh zelo razločno videlo! O ti boga! Kaj pa zdaj?

 Najprej sem pomislil na to, da se mi je to zgodilo zaradi pomanjkanja ljubezni. Na dopustu v Grčiji so mi bile kopalke še prav, kar pomeni da takrat še nisem imel trebuha – to pa zato, ker sem bil tam s prijateljico. Nisva nič šparala pri hrani in pijači, a kar sva pojedla, sva vse pokurila, malo s plavanjem, še več pa v hotelski sobi – na tleh, na mizi, na stolu, v postelji, pod tušem, ali kjerkoli je že naneslo. Če si v dvoje , ne moreš dobiti trebuha, ljubezen je najboljša stvar za hujšanje, iz Grčije sva prišla oba zelo vitka in zagorela!

 Če pa samo bašeš vase in nič ne daš od sebe, se pa seveda razlezeš. Sicer me trebušasti ljudje ne motijo, ženski trebuščki so sploh seksi, ne maram žensk, ki so spredaj deske zadaj plohi! Sam pa res nočem biti debel, če že ne iz lepotnih, pa iz čisto praktičnih razlogov, ker če ti pri obedu pade žlica na tla, se laže skloniš in jo pobereš, če imaš 80 kil, kot pa 100 ali 120!

 Letos še nimam nobene ljubice, zato hujšam drugače. Na primer – ne grem na kremšnito koj v prvo slaščičarno čez cesto, ampak skočim na kolo in se odpeljem deset kilometrov dalje na Bled. – Ampak se ne obnese, ker sem tam ponavadi že tako sestradan, da zbašem dve kremšniti!

Mislim, da se bo treba oprijeti preizkušenih receptov in spet hujšati v dvoje. Res je neumno, da bi moral kupovati nove, večje kopalke, ko pa so mi lahko še zmeraj prav tiste izpred dveh let.

In to z nič truda, samo z ljubeznijo!

  Trgovec sem. Ker se mi samemu ni več ljubilo trgovati in mi je zato trgovina pešala, sem zaposlil pomočnico. Tudi trgovec čez cesto ima pomočnika. Pomočnice ne sme imeti, ker je poročen in mu je ne bi dovolila žena. Sploh ne tako lepe in mlade kot je moja. Tudi sam sem bil poročen in tudi meni žena ne bi nikoli pustila imeti pomočnice – mlade in lepe pa sploh ne! Pomočnico imam lahko samo zato, ker nimam več žene. Tako gre to.

 Trgovcu čez cesto je moja pomočnica všeč in mi jo zavida. Če bi bilo po njegovem, bi svojega pomočnika takoj zamenjal za mojo pomočnico. Seveda pa ne bo kruha iz ter moke, ker prvič -tega mu ne bi dovolila žena, drugič – se ne bi strinjal jaz, tretjič – se ne bi strinjala niti moja pomočnica.

Kljub temu sem mu predlagal dvoboj. Kdor izgubi, dobi pomočnika, kdor zmaga pa pomočnico.

To ali se bova udarila s pestmi,  se mečevala ali streljala,  sem prepustil njemu – proti meni itak ne more zmagati!

A tudi če bi me premagal, mu ne bi pomagalo. Ker tudi če bi se moja pomočnica strinjala, da gre k njemu v službo, se pa s tem nikoli ne bi strinjala njegova žena!

A tudi če ne bi imel žene in tudi če bi se žena strinjala – pa je veliko vprašanje, če bi se s tem strinjala tudi moja pomočnica. – Čeprav se zadnje čase zelo trudi okoli nje in je skoraj več v moji trgovini kot pa v svoji!

Sem mu zadnjič rekel: „Za karkoli se odločiš, karkoli že izbereš v življenju – poklic, službo, bivališče, ženo, prijatelje, sodelavce – če hočeš sebi dobro, zmeraj se odloči in izberi tako, da ti ne bo nikoli žal za to, da ne boš nikoli v skušnjavi, da bi imel kaj drugega, da ne boš nikoli nikomur zavidal njegovega poklica, službe, bivališča, žene, prijateljev, sodelavcev… Zavist je huda reč, zaradi zavisti lahko zboliš, zavist te lahko tudi pokoplje!“

To,  da trgovec čez cesto proti meni itak ne more zmagati, sem seveda rekel v šali. Bil bi ošaben in prenapet nadutež, če bi bil res tako prepričan vase. Tako kot sem dobil pomočnico, jo lahko tudi izgubim, tega se prekleto dobro zavedam. Tako kot sem jo jaz speljal njenemu prejšnjemu delodajalcu, jo lahko tudi meni že jutri kdo spelje, ji ponudi boljše delo, boljšo plačo, več dopusta…

Jaz bi jo seveda rad zase, nikomur drugemu je ne privoščim – trgovcu čez cesto še najmanj!  Sem ravno prav Gorenjca, da sosedu ne želim dobrega,  že kar užaljen bi bil  in  od Boga krivično bi se mi zdi zdelo,  če bi mu šlo bolje kot meni!

  Pred dolgimi leti mi je punca, s katero sem takrat hodil, povedala zgodbo o svojem stricu z Jezerskega , okorelem samcu pri štiridesetih, ki se je zaljubil v 25-letno gostilničarjevo hčer.

 Ko mu je ni uspelo omehčati s smešnicami in zgodbicami, ki jih ji je pripovedoval pri šanku, kadar je stregla v domači gostilni, in ko je ni ganilo niti njegovo lepo igranje na orglice, se je ubogi snubec v obupu domislil še nečesa.

 Neke sobote zvečer, ko je bilo v gostilni največ ljudi, je prinesel s seboj košarico, v kateri je imel živo žabo. Postavil se je na sredo gostilne, odprl košarico, vzel ven žabo, si jo stlačil v usta in jo pojedel.

 To je zaleglo! S tem da je pred njo pojedel živo žabo, ji je dokazal da jo ima res rad, poročila se je z njim in živela sta srečno do konca svojih dni.

 To zgodbo sem včeraj povedal svoji mladi prijateljici, ki išče moža. „Ne izgubljaj časa z mečkači, šlatavci in nakladači,“ sem dodal na koncu. „Počakaj na pravega – na tistega, ki bo pripravljen pojesti živo žabo zato da bi te dobil!“

 Zdaj ko sem starejši se mi zdi pomembno, da se ne odvadim spretnosti, ki sem jih obvladal, ko sem bil mlajši.

 Na savskih prodih vadim igre s kamni. Navadne kamne mečem čez vodo na drugo stran reke. Z okroglimi kamni žongliram. S ploščatimi kamni mečem žabice. S špičastimi kamni mečem štofelčke. Kako že gre to? Kamen vržeš visoko v zrak tako da zarotira okoli svoje osi in s hitrim žvrrrk potone v vodo, ne da bi pljusknilo. Če pljuskne, pomeni da si kamen slabo vrgel in da se štofelček ni posrečil.

 Na košarkarskem igrišču skačem pod košem in se trudim z roko dotakniti obroča. Ker nisem dvometraš, mi je to tudi v mladosti komaj kdaj uspelo, zdaj pa sem zadovoljen že s tem, da se v skoku dotaknem mrežice. Ampak, če bi malo potreniral, bi tudi obroč še dosegel, se tolažim.

 Tudi ne naredim več dvajset ali trideset sklec, kot sem jih naredil v boljših časih, ampak z veliko težavo samo še deset – in se spet tolažim, da temu niso kriva leta, ampak pomanjkanje vaje!

 V mladosti me je med sprehodom po mestu kdaj prijelo, da sem se nenadoma spustil v dir cikcak med pešci in kandelabri, vmes preskočil cvetličnjak ali kanto za smeti, mimogrede brcnil piksno s pločnika na cesto in na prehodu za pešce pri rdečem semaforju odskakoval izpred vozečih avtomobilov. –  No, še zmeraj kdaj stečem, sploh kadar je dež in sem brez dežnika, dež mi pride prav, da ne zbujam pozornosti med mimoidočo mladino, češ glej starega, kako je na lepem zbezljal, očitno mu nekaj ne štima na podstrešju!

Mladost je stvar srca in se ohranja z iskricami hipnega navdiha. Ko bom za pomlajevanje začel uporabljati kozmetiko, vitamine, proteine, viagro, barvo za lase, sobno kolo, lepotnega kirurga in osebnega trenerja, bom pa res že star in dokončno odslužen!

  Dolgih 23 let sem živel z eno žensko in se je nisem naveličal. In bi živel z njo še enkrat 23 let, če se ne bi ona naveličala mene!

 Kaj naj rečem o njej, zdaj ko je odšla? Da je bila res lepa ženska in vroča ljubica – za povrh pa še dobra gospodinja in skrbna mati najinemu otroku!

 To da je bila zraven tudi neznosno zamerljiva, prepirljiva in bolestno ljubosumna, sem pač vzel v zakup! – A ni imela nobenega razloga za ljubosumje, ker tudi sam nisem imel nobenega razloga, da bi jo varal! V vseh teh letih nisem nikoli, res nikoli pomislil, da bi lahko bila na vsem širnem svetu kakšna lepša in boljša ženska kot je moja žena – čeprav je bila velikokrat res grozna in nemogoča!

 Kljub temu pa mi je ob vsaki priložnosti očitala spogledovanje z drugimi ženskami! No, če je to greh – čisto lahko, da mi je bila v špeceriji, kamor sem hodil na vsakdanje nakupe, blagajničarka Rozika vseeno malo bolj luštna kot pa prodajalka Rezika! A za mojo ženo je bilo že to preveč, najbolj prav bi ji bilo, da bi mi bili obe, Rozika in Rezika, enako grdi in nagravžni!

 Če sem kdaj zamudil iz trgovine, je domnevala, da zato, ker sem se zaklepetal z Roziko pri blagajni, ali se celo dogovarjal z njo za ljubezenski sestanek! Znala mi je narediti hrupno sceno z nekontroliranim vpitjem, butanjem z glavo v zid, zmerjanjem in jokom! Kaj mi je ostalo drugega kot da se obnašam kot tipični Slovenec in pobegnem pred zakonsko nevihto v najbližji bife! Ali pa da še jaz malo zakričim, vržem porcelan v zid ali razbijem kakšen kos pohištva!

 To drugo je ponavadi zaleglo, klin se s klinom izbija! Če ne prej, sva se pobotala in pomirila zvečer v postelji. Očitno pa sem se preveč zanašal na posteljno terapijo kot čudežno zdravilo za zdravljenje zakonskih problemov. Nisem računal na to, da bodo začeli ženi po 45. letu popuščati hormoni in da ji seks z mano ne bo več tako neizogibno potreben kot ji je bil še pred leti!

 Obenem s spolnimi hormoni so ji začele popuščati tudi vezi, ki so jo vezale name. Potem ko je odrasel tudi najin sin in začel samostojno študentsko življenje v Ljubljani, se mi je žena začela bolj in bolj odtujevati, odšla je od moje mize in iz postelje, se odselila v pritličje najine skupne hiše, si našla svojo družbo prijateljic in prijateljev (kjer seveda nisem bil zaželen) – nazadnje pa si je poiskala tudi novo stanovanje na drugem koncu mesta!

 Ne bi zdaj spet o svoji bivši ženi, če je ne bi včeraj po dolgem času spet videl pred našo hišo. Pripeljal jo je brat v svojem malem twingu, naložila sta par stvari iz hiše in se odpeljala. Nista me opazila, da sedim v bifeju čez cesto in pijem pivo. Skrit za pivskim vrčkom sem ugotavljal, da je ta ženska tudi zdaj pri petdesetih še zmeraj hudičevo dobra baba in da sem imel prekleto srečo v življenju, da sem bil toliko časa njen mož!

“Danes sem pa dolgo spala,” mi je rekla Silva, ko sva se srečala na vaški poti. “Šele sonce me je
prebudilo!”
“Ti je posvetilo v oči?” sem jo vprašal.
“Ne, ampak v podplate, ki so mi gledali izpod kovtra. Še napol v spanju sem začutila toploto na nogah, mislila sem že, da je sosedov maček, ki se včasih ponoči skozi odprto okno pride gret k meni,  a ni bil maček, grelo me je sonce.”

Silva je zaspano zazehala in se zadovoljno pretegnila, jaz sem pa že imel svoj ljubezenski načrt.
Tako kot je Odisej ukanil Polifema, preoblečen v ovčjo kožo, tako se bom tudi jaz ponoči skozi odprto okno pritihotapil Silvi pod kovter, spremenjen v kakšno majhno, mehko,ljubko živalco – mucka, kužka, zajčka, papagajčka, hrčka, morskega prašička – pogrel ji bom podplate, ji zlezel v pižamo, ji  z vlažnim smrčkom poželjivo ovohal spodnje hlačke, jo ustrežljivo popraskal po hrbtu in povsod drugje, kjer se ne more doseči roko, ji zagostolel na uho pesemco uspavanko in potem sladko utrujen tudi sam zadremal med njenima toplima dojkama, s šapicami oprijemajoč se budnih bradavičk.

Ker če bi se pojavil v njeni dekliški spalnici tak kot v resnici sem, kosmat star dedec z brezsramno
štrlečim udom, bi se Silva lahko prestrašila in s kričanjem prebudila svoje tri starejše brate in
bežeč pred njimi od njene Žirovnice do moje Zabreznice bi vso noč pobiral razbite zobe
in polomljene kosti.

Včeraj sem bil na Kepi. Nič posebnega, bo kdo rekel, komaj 2143 metrov, šele drugi najvišji hrib v
nevisokih Karavankah, pot je dobro označena in uhojena, primerna tudi za mlajše upokojence in starejše šolarje, z gozdne ceste pri izviru Belce do vrha ni več kot tri ure zmerne hoje v breg, tu in tam kakšen klin in zajlica, a nobene nevarne plezarije, z vrha pa lep razgled na Julijce na naši in
na koroška jezera na avstrijski strani. Tudi sicer je Kepa bolj priljubljena med  avstrijskimi kot med našimi planinci, tudi zato, ker na naši strani ni daleč naokoli nobene planinske koče.

Kepa pa je zame vseeno nekaj posebnega, če ne zaradi drugega pa zato, ker sem bil zdaj prvič na njej! Sem se sicer že veliko let spravljal gor, pa je zmeraj kaj prišlo vmes: ali se je pokvarilo vreme, ali se mi je pokvaril avto, ali pa sem še preden sem prestopil gozdno mejo zataval po brezpotjih nad Belco, da nisem več vedel ne kod ne kam in se mi je Kepa skrila za sedmimi gorami in sedmimi vodami.

Pred več kot 20 leti, malo pred razpadom Jugoslavije, ko sem z družino (z ženo, otrokom in psom)
 živel v Planini pod Golico, me je obiskal prijatelj Zdravko iz Banja Luke, pesnik, pisatelj
in velik ljubitelj slovenskih gora. Povabil sem ga na Kepo, on me je pa nagovarjal da bi šla raje
v dolino Triglavskih jezer. Na Triglavu je sicer že bil, a  s severne  strani, pravljična Sedmera jezera pa so mu tako razburkala pesniško domišljijo, da o neki Kepi niti slišati ni hotel. Trmasto sva vztrajala vsak pri svojem, nazadnje je on sam šel na Sedmera jezera -  jaz pa nisem šel na Kepo!

Zdaj pa končno! Nahrbtnik sem imel skoraj prazen, nobene hrane in samo pol litra vode,
že veliko pod vrhom me je zvila žeja in sonce mi je opeklo plešasto glavo, saj tudi kape nisem vzel
s sabo, ker če grem pri skoraj 59 letih prvič na Kepo, se pa ja ne bom crkljal, sem se pridušal,
malo se pa moram kaznovati, ker sem se toliko časa obotavljal!

Sploh ne vem od kje mi to, ampak že vse življenje me spremlja zavest, da sem rojen pod srečno zvezdo,  in da se mi bo vsem težavam navkljub na koncu zmeraj vse izšlo!  Izsušen od žeje in opečen od sonca sem vendar srečno prilezel na vrh Kepe in potem zlezel nazaj dol  – in še gozdnih jagod sem se najedel in se z njimi tudi za silo odžejal, preden sem spet prišel do vode!

Med hišo, v kateri živim in hišo, v kateri delam je 5o metrov tlakovanega mestnega trga.
Po tem tlaku sem včeraj pomalem ves dan ropotaje vlekel za sabo potovalni kovček na koleščkih.
Kdo, ki me ne pozna bi me lahko imel za turista, ki tava po neznanem tujem mestu in išče svoj hotel. Seveda pa v kovčku nisem imel oblek in osebnih potrebščin, ampak knjige, ki sem jih najprej nosil in  potem vozil s podstrešja  svoje hiše v prodajalno na drugem koncu trga. S to selitvijo knjig sem že dolgo odlašal in se je še zdaj ne bi lotil, če ne bi imel v prodajalni sodelavke Sonje, ki je pripeljane knjige  jemala iz kovčka in jih sproti razvrščala v police. Tako pa mi je ta
oblačni in deževni petek mimogrede minil v lagodnem delu, sprehajanju po trgu, kofetkanju in klepetu s Sonjo.

Moja bivša žena se mi je leta in leta pritoževala, kako da nisem sposoben za življenje v dvoje,
da nikogar ne poslušam in delam vse po svoji glavi. Najbrž je imela kar prav, živeti z mano
je bilo očitno res zelo naporno. Čeprav sem zaradi žene zelo kriziral in sem njen odhod težko prebolel, pa mi zdaj samsko življenje spet postaja všeč; očitno mi je res bolj pisano na kožo kot  pa življenje v dvoje.

Tudi delal nisem nikoli rad v skupini in niti v dvoje, zmeraj sem se šel neke svoje na pol legalne
privatne posle, ki so mi prinašali ravno toliko zaslužka, da mi pravzaprav nikoli v življenju ni bilo
treba iskati resne službe. S Sonjinim prihodom se je pa vse spremenilo. V dvoje sva postala resna firma, ki posluje sedem ur na dan in pet dni v tednu, ima svoje računovodstvo in izplačuje plače.
Za resnost poslovanja seveda skrbi Sonja – mene, starega cepca, je pač nemogoče zresniti, zato se bo moja vloga v firmi sčasoma omejila samo še na težka fizična dela, podpisovanje papirjev, menjavanje žarnic in vzdrževanje črnega fonda.

Sonja mi pravi, da rada dela v dvoje, jaz se pa tega šele učim. Še dobro, da je pridna, domiselna in
iznajdljiva in si zna sama poiskati delo, ker če bi čakala na moja navodila, v službi ne bi počela
drugega kot prinašala pladenjčke s kavo iz bifeja čez cesto, pa tortice iz slaščičarne,
pa češnje s tržnice, se pogovarjala z mano o knjigah in se smejala mojim zgodbicam.

Josip L., 52  let, poročen, brez otrok, po šolski izobrazbi gimnazijski maturant,
brez redne zaposlitve, sicer pa vrtičkar, ljubitelj ptic, glasbenik.

Z glasbo se pravzaprav ukvarja šele zadnji dve leti, od takrat ko mu je žena za okrogli
življenjski jubilej kupila kitaro. Njegov cilj je postati profesionalni ulični glasbenik.
Prej se je preživljal kot varnostnik, prodajalec knjig, izdelovalec kefirja,
vedeževalec in astrolog.

Zadnji konec tedna je bil pomembna preokretnica v njegovem življenju, saj je z igranjem in
prepevanjem na Tromostovju zaslužil svoj prvi denar – 130 evrov v treh dopoldnevih!

Majhen korak za človeštvo, a velik za človeka! Sploh  zato, ker je nastopal s svojo lastno avtorsko glasbo,  vse komade je namreč sam zložil – melodije in besedila!

Josip je moj prijatelj. Na svoje glasbene nastope se pripravlja v hiši, v kateri tudi sam občasno prebivam. V premorih med vajami greva včasih ven na vrt in se pogovarjava.
Zadnjič enkrat mi je pripovedoval o sanjah, ki jih je sanjal nekoč davno kot 13-letni deček. Sanjal je, da se s čolnom vozi po reki s sosedovo deklico, v katero je bil zaljubljen in da igrata karte.
Kadar je potegnil s kupa dobre karte, si je želel da bi jih dobila ona. Bil je vesel, kadar je izgubljal in žalosten,  ko je dobival, saj se je veselil njenih zmag in ne svojih.  Te sanje so ga naučile, da je sreča v razdajanju in žrtvovanju, ne v pridobivanju in posedovanju. Verjetno tudi zato vlaga toliko časa, napora in energije v svojo glasbo, čeprav se mu kot uličnemu glasbeniku res ne bi bilo treba toliko truditi. Kdo drug na njegovem mestu bi za silo natreniral ducat popularnih popevčic od Dylana, Beatlov in še od koga, nastavil klobuk in kovančki bi deževali! Josip pa hoče več. Da lahko z veseljem in čisto vestjo kaj vzame od drugih, jim mora več dati kot pa od njih dobi. Za svoj prvi ulični nastop se je pripravljal tako kot da bi ga čakal samostojni koncert pred razprodano dvorano v Stožicah ali Cankarjevem domu!

Kadar ne prepeva in ne vadi kitare,  se druži s pticami. Na dvorišču jim nastavlja hrano in
se pogovarja z njimi. Sinica kot sinica, vrabec kot vrabec, a Josip pozna in se ukvarja z vsakim
ptičem posebej, vse ima na številu, tako kot učitelj otroke v svojem razredu!

Ljubezen do ptic ga spremlja že od otroštva. V drugem ali tretjem razredu osnovne šole je imel golobčka. Ko je šel zjutraj v šolo je golobček letel z njim, popoldne pa ga je spet čakal pred šolo
in ga spremljal do doma. Nekega jutra pa golobčka ni bilo in Josip je vprašal mamo, če ga je kaj videla. Osorno mu je odvrnila, da je prekleti ptič itak samo sral po veži in hiši in da mu je zavila vrat.  Po tistem Josip mame ni mogel več imeti rad in sta se spet zbližala in pogovorila
šele nekaj deset let kasneje – na njeni smrtni postelji.

To je Josip. Kaj naj še rečem? Vesel sem, da imam prijatelja kot je on.